Zgodbe s poti

Midva: "V Korejo greva." Ostali: "V Severno? Hahaha." Odziv, ki sva ga po malem pričakovala, nisva si pa predstavljala, da bo takšen prav pri vseh.

Nekaj časa, let, sem potreboval, da sem se ponovno znašel na mestu, kjer mi je dovoljeno opisovati moje dogodivščine od blizu ali daleč. Tokrat je ta razdalja še sprejemljiva po tako dolgi pavzi.

Več kot mesec dni iskanja najzahodnejše in najvišje točke do zdaj se je razpotegnilo čez dve državi in dve “celini”. Tokrat ne sam, ne v dvoje, ampak kar s tremi sopotnicami. Na čase izjemno naporno, večinoma pa brez obžalovanja neverjetnih doživetij.

V treh besedah: zgodovina, nakupovanje, hrana. Mogoče te besede najbolje opišejo najino potovanje v Istanbul. Ampak, ker so tri besede za celi teden premalo, bom s svojim dolgovezenjem poskušal ustvariti neko celoto, ki bi se naj približala zgodbi iz Kavkaza.

Kombinacija kaosa in popolnosti. Tokrat sam in z novim avtom poskušam najti smisel potovanja v dve sosedi, ki si kljub neštetim podobnostim ne bi mogli biti bolj različni. Medtem, ko politične zgodbe sedanjosti napajajo medije, se ostanki preteklosti nezadržno bližajo izumrtju.

Po skoraj letu priprav sva končno obiskala Zakavkazje, del sveta, kjer so stare zamere in obmejni spori še vedno aktualni. Po tem se sicer od nas ne razlikujejo preveč, obstaja pa veliko ostalih zanimivosti, ki se jih ne da srečati drugod.