kje? Emilija-Romanja in San Marino
kdaj? februar 2024
koliko časa? 3 dni
kdo? Kaja in Matic
Imate le še dan dopusta? Je pred vami praznik na petek ali ponedeljek? Podaljšan vikend že kliče. Če se mu oglasite, vam predlaga obisk italijanske regije Emilija-Romanja.
Je ena največjih, najbolj razvitih in nasploh najbolj znanih regij, ne samo v domači Italiji, ampak tudi v Evropi. Polno mest pod Unescovo zaščito, dom Ferrarija, najstarejše univerze na svetu in nešteto turističnih znamenitosti. No, in prestolnica hrane. Kar v Italiji ni kar en naziv. Seveda je omenjena titula bolj subjektivne narave, vendar veliko subjektov misli enako. Dajmo se torej strinjati, da Bologna ni zgolj univerzitetno mesto, temveč je tudi glavno mesto regije s kulinarično krono.
Podaljšan vikend je seveda dober uvod, vsekakor pa premalo, če je želja obiskati kulturne, zgodovinske, industrijske in preostale znamenitosti, ki jih ponuja. Midva sva se, kot ponavadi, fokusirala na hrano. Poleg tega so mesta, med njimi Bologna, Modena in Parma, širše znana po svojih odličnih produktih in jedeh. Če začnem naštevati vse, ki so naju pripravili na obisk Emilije-Romanje, mi bo vzelo kar nekaj časa. Ustavim se torej naj pri treh stebrih, ki so se nama zdeli najpomembnejši; mortadela, parmezan (parmigiano reggiano) in ragu alla bolognese. Vse ostale sva doživljala kot nek dodatek, bonus, ki nama je polnil dušo in želodec. Ker so Italijani zelo občutljivi na poimenovanje svojih jedi in produktov, se bom potrudil podati (tudi) italijanske, originalne različice imen, saj se jim pri razburjanju nad razmesarjenjem njihove kulinarične dediščine pridružujem. Kdaj pa kdaj bi si pa vseeno želel, da tista o eKspressih in vespah drži …
BOLOGNA
V času, ko sva živela v Kopru, nama je glava Istre predstavljala dobro izhodišče za raziskovanje naše zahodne sosede. Pot torej ni bila predolga. Spogledovala sva se z mislijo o opustitvi direktne, avtocestne vožnje do Bologne, saj se italijanske regionalne ceste lahko pohvalijo z izjemno okolico. Že ob pogledu na zemljevid je izstopala recimo delta Pada, kjer leži tudi mestece Adria, po katerem je dobilo ime celotno Jadransko morje. Službene obveznosti so se potem toliko zavlekle, da je kratek februarski dan že zdavnaj zaspal, medtem ko sva se še vedno vozila proti jugu, tako da je vse planirano odpadlo.
Prvi večer od Bologne nisva imela dosti, zgolj upanje, da je informacija o obstoječem parkirnem prostoru pred blokom resnična. Bila je. Dokler se nisva privadila na mesto in regijo, sva klasično zakorakala v Italijo z napolitansko pico. “Nekaj lahkega” torej, jutri se pa začne zares.
Dobre mestne avtobusne povezave so nama olajšale odločitev o načinu obiska mestnega jedra. Bologna je arhitekturno, zgodovinsko in kulturno bogato mesto. Piazza Maggiore na sredini, okrog pa ulice zgodovine polnih stavb. Znamenita stolpa Due torri, izmed premnogih iz srednjeveškega časa edina v originalni obliki ohranjena visoka obrambna stolpa, palače, muzeji, že same ulice. Najina prva postaja je sicer bila okolica tržnice Mercato di Mezzo in sama tržnica, ki pa nama je dala zgolj vpogled v previsoke cene za tiste turiste, ki na prvo žogo, brez zavedanja, kupijo in poskusijo kar prvo stvar. Vedela sva, kakšne cene bodo prave, zato sva šla naprej po najinem must see seznamu. Mestno jedro Bologne je itak perfektno za hojo sem in tja, posebej v iskanju dobrih grižljajev.
Našla sva ulico, kjer so prevladovali lokali, ki so ponujali mortadelo na tisoč in en način. Saj ne, da drugod po mestu ni podobnih lokalov, Italijani so itak nori na aperolčke in prigrizke, ampak najti nekaj specifično mortadelnega, wow! Kot, da bi vrgla kovanec sva se odločala, katero bova obiskala. Na koncu je prevagalo ime Murtadela, ker ponudba je verjetno itak ista. Sendvič z mortadelo, stracciatello in pistacijinim pestom? “Prosim.” Na kocke narezana mortadela, prelita s stracciatello in pistacijinim pestom? “Ja, tudi.” Oči so želele še, ustavil naju je razum.
Popoldanski počitek med kosilom in večerjo, tipična južnoevropska domislica, nama je prišla prav, ker sva vedno nekaj grickala. Da grlo ne bo suho sva med obroki seveda morala poskrbeti, kljub zimskemu času. V iskanju nečesa drugega sva potem naletela na najboljšo slučajnost, testeninarnico (?) Pasta Fresca Naldi, na drugem koncu mesta. Priti v Bologno in ne poskusiti lokalnega raguja bi bil greh. “Eno porcijo, prosim.” Po priporočilu sva med veliko izbire vremenu primerno vzela še torteline, v nasprotju z našim načinom konzumacije, v juhi. Ker kot trgovinica in izdelovalnica testenin nimajo miz, stolov in niti prostora, da stojiva, je bilo treba izkoristiti povezavo s sosednjim barom preko ulice. Pirček, dva in deljenje obeh naročenih jedi, to je življenje.
Že prve dni sva pogumno zagrizla v kulinariko Emilije-Romanje, kljub temu pa naju je čakalo še mnogo več.Kaja je v preteklosti že bila v San Marinu, zato ni imela za odkljukati ničesar več. Mene sem nikoli ni pretirano vleklo, ampak bližina najine kulinarične destinacije oziroma kar obstajanje znotraj nje naju je spodbudila, da sva produžila okrog 130 kilometrov jugovzhodneje od plana.
Kljub manku mejne kontrole je razlika priti iz Italije v San Marino občutna. Kar takoj se začnejo množiti takšne in drugačne trgovine, poslovni modeli in table, ki vabijo enkrat na desno, drugič na levo stran ceste. Glavna prometnica se v hrib vije še dobrih 10 kilometrov, dokler te ne postavi pred dejstvo, da je treba izbrati eno parkirno opcijo. Po liniji najmanjšega odpora sva zavila v eno izmed mnogih parkirnih garaž, ki naju je stala manj kot parkiranje v TC Cityju v Mariboru.
Kajine vodniške sposobnosti niso prišle do izraza, ker je “že vse pozabila”. Okej … Pa tudi brez tega sva shajala teh nekaj ur. Več kot nekaj ur si vzeti za San Marino je verjetno itak ena velika napaka. Ne znam si predstavljati, da bi nekdo rezerviral prenočišče zaradi te žepne, 191. največje države na svetu, same. Nekaj muzejev, od katerih so bili v času najine obiska zaprti prav vsi, tudi zaprte prodajalne s spominki, znamenita trdnjava Guaita na najvišjem vrhu, in še bi lahko našteval. Pa vendar se mi zdi, da nas pritegnejo bolj obskurne zadeve kot tiste otipljive. Iti v turistično-informacijski center po žig za v potni list, recimo. Pa zgodovinska dejstva, kako je država nastala, koliko je stara, in podobno. Mogoče je komu San Marino najbližji kar s polamatersko nogometno reprezentanco.
Kulinarični roadtrip je tukaj naletel na črno piko. Ničesar nisva uspela, niti planirala poskusiti. Ponagajalo nama je malo tudi vreme, ki se je v tem delu nekaj tednov kasneje spremenilo v pravo nočno moro, tudi s poplavami. Naju je sicer v San Marinu zmotila zgolj nizka oblačnost, močan veter in pršenje. Ob spuščanju nazaj v Italijo sva se ustavila še na eni premnogih bencinskih črpalk, ki z nižjimi cenami od sosedov računajo na italijanske voznike. In morebitne turiste, ki se zavedajo razlik v ceni.
Planirati specifično obisk San Marina in se od daleč pripeljati zgolj zanj … Ne vem, no. Ga dodati k roadtripu po bližnjih italijanskih atrakcijah? To pa že. Nek šarm zagotovo premore, mogoče sva s Kajo le izbrala napačen dan, ob napačni uri, ob napačnem vremenu in v napačnem letnem času. Malo več sončnih žarkov in malo manj vetra bi perspektivo seveda spremenilo, ampak tako pač je. Če želje obiskati San Marino nisem imel, sem se po dejanskem obisku zadovoljil z dejstvom, da se nisem motil in mi sem več ne bo treba.
Zapis nekaterih zanimivih dejstev pa si vseeno zasluži:
- Z 61,2 km² je 191. največja država na svetu po površini (ali 5. najmanjša; 3. v Evropi, za Vatikanom in Monakom)
- Po lastnih trditvah je najstarejša država na svetu (ustanovljena leta 301)
- 2. najvišji BDP na prebivalca na svetu
Ustavljati se v vsakem še tako malem kraju v Italiji, sploh zaradi hrane, bi bilo noro. Logično in smiselno tudi, vseeno pa noro. Saj nikamor ne bi prišli! Ko sva delala plan za ta roadtrip, sva vedela, da bova obiskala Bologno, potem pa sva itinerar gradila okoli nje. V plan je najprej padel San Marino. Potem pa se je začelo iskanje mest, ki nama lahko ponudijo največ, kulinarično gledano. Vsaj v najinih glavah. Sinonim za dobro hrano je, valda, tudi Parma. Parmezan, pršut, tortelini, … “Okej, greva.”
Čeprav se bova kasneje ustavila še v Modeni, se bova do nje zaradi optimalnejše poti proti domu vrnila nazaj. Pičila sva kar mimo in naprej proti Parmi.
V Parmo sva vstopila brez velikih pričakovanj. Nisva imela pojma, kako mesto izgleda, po čem je znano in koliko je veliko. Nekje v spominu sem imel zgolj njihov nogometni klub, ki je pred desetletji doživljal večje uspehe, kot jih lestvica Serie A kaže trenutno. Ampak prišla sva zaradi hrane! Kajo nogomet briga še manj kot mene.
Lepo zaokroženo mestno jedro, urejene parkirne opcije in netipično čiste ulice za italijansko mesto so nama hitro dale vedeti, da nama bo mesto priraslo k srcu. S kratkim sprehodom čez, pravzaprav, celo jedro, sva si lahko lepo predstavljala, kam se obrniti za kaj in s katerimi mesti Parmo lahko primerjava. To je lažje reči kot storiti, saj so stara italijanska mesta z reko na sredi izjemno številčna. Superlative lahko zdaj naštevam v nedogled, ampak resnično nama je iz mesta brez pričakovanj pričarala dober dan. Ljudje so prijazni, ulice polne, vreme se je izboljšalo napram preteklim dnem in lažje sva cik-cakala po mestu s postanki na vsakih nekaj sto metrov za par grižljajev uličnih dobrot. Na vse strani se iz glavnega trga, Piazza Giuseppe Garibaldi, vijejo ulice in uličice, ki so kljub vremensko nepredvidljivem delu leta polne teras, te terase pa polne ljudi. Italijanski način življenja se ne bo uklonil ničemur, izgleda.
Ker nisva pogledala nobenega vodnika, bloga, videa o kulinarični sceni v mestu, sva se, kot že ničkolikokrat prej, oprla na Google Maps. Neko nepisano pravilo, ki se ga drživa je, da se na glavnih ulicah ne jé, tako da sva šla malenkost globlje.
Trattoria del Tribunale se je nekako po videnem potikala po najinih mislih, tako da sva med vikendom in brez rezervacije odločeno krenila v tisto smer. Ker naju Parma itak nikoli ni razočarala, se nama je usralo tudi to. Ne vem, če je ta gostilna sinonim česa dobrega, morda precenjenega ali kakorkoli drugače ožigosanega. Vem samo, da je fucking noro dobra! Oči so se nama zasvetile že ob vstopu, ko je na voljo delikatesni prostor ali kako bi ga poimenoval. Suhe mesnine, siri, vložena zelenjava in ostale nujno potrebne sestavine za piknit’ in za domov so prva stvar, ki gosta pozdravijo. Če te to ne prepriča, se kar stopiš, ko v roke prejmeš jedilni list. Dvomiti v kvaliteto sestavin je brezpredmetno, cene so žepu prijazne. Glasnosti, gneči in kaosu pa se za dobro jedačo pač ne moreš odpovedati. Tako si vedno znova predstavljam tipično italijansko gostilno z dolgoletno tradicijo. In še nikoli se nisem opekel. S Kajo nama itak vedno uspejo podobni podvigi. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje po lastnem priporočilu ali izboru jedla slabo.
Privoščila sva si med drugim lokalni pršut, fenomenalno parmigiano di melanzane in tortele s sladko bučo, bojda nekaj zelo tipičnega za Parmo. Želodec in denarnica ne bi prenesla količine, ki so jih želele oči in “zdrava pamet”.
Šele ob prihodu nazaj domov sva ugotovila, da nisva poskusila najbolj znane stvari, balzamičnega kisa. Katastrofa!
Diagonalno sva se spet vračala proti jugovzhodu in Bologni, s tem da sva tokrat obiskala zadnjo destinacijo v Emiliji-Romanji, Modeno. Za avtomobilske navdušence vsekakor sanjsko mesto, saj v njem ali okolici domujejo Ferrari, Lamborghini, Pagani in Maserati. Ferrarijev muzej v Maranellu, le streljaj južno od mesta, je bila najbolj predlagana atrakcija, ki pa naju ni zanimala. Ob omembi muzeja sva se le pogledala in si z očmi pritrdila, da ostaneva na uživanciji s hrano in pijačo. Brez trohice obžalovanja, seveda!
Do zdaj sva bila navdušena nad vsemi mesti z izjemo San Marina. Izbirala sva svojemu okusu primerno in zadevala v polno. Pri Modeni se je zgodba ponovila. Izkoristila sva končno cel dan brez dežja, bila ponovno pozitivno presenečena nad javnim prevozom, tudi v manjšem mestu, in predvsem nad urejenostjo mesta. Zdelo se je, kot da vse diha eno z drugim. Manjši glavni trg, Piazza Grande je vse okrog obdan s prelepimi stavbami, hiše po ulicah so urejene v enakem stilu in lokalčki klasično pokajo po šivih. Na ulici Corso Canalchiaro, denimo, se lepo vidi, kaj mislim. Pročelja stavb, obogatena s stebri in življenja polnimi trgovinami, gostilnami in bari, so izgleda pred kratkim doživela osvežitev. Barvni filter ob objavi na Instagramu skoraj ni potreben.
Plan je bil, da obiščeva tržnico, pogledava za kakšno dobro gostilno in se potem proti koncu dneva sprostiva v kakšnem prej omenjenemu lokalčku med aperol spritzi, negroniji in točenimi pirčki. Ups, sprostitev v lokalčku s pirčki in aperolčki je prišla kar takoj po obisku tržnice in kratkem ogledu mesta. Zasedela sva se, pač. Na srečo se v Italiji ob naročilu pijače redno dobi tudi kaj za pod zob, podobno kot v Španiji tapasi. Tako nisva ostala prikrajšana za kulinarične dobrote, čeprav manj lokalne, kot bi jih ob obisku kakšne gostilne. Prav najedla sva se. Kako vesel sem, da nisva dobila samo soljenih arašidov in čipsa!
Za zadnjo postojanko sva kolebala med mestom Reggio Emilia, ki je prikladno na pol poti med Parmo in Modeno, ter Mantovo, mestecem že v Lombardiji. Po priporočilu mojega bivšega sodelavca sva se odločila za slednjo. Logična izbira tudi zaradi lokacije na poti domov. Da pa ji s prejšnjo trditvijo ne naredim krivice, moram poudariti, da je od vseh pozitivnih in, brez pretiravanja spektakularnih stvari, ki sva jih videla, doživela in okusila, Mantova pobrala smetano na torti.
Z izjemo pozitivnega mnenja ene osebe sva v mesto spet prišla popolnoma brez pričakovanj. Vsi vemo, da ko si že na poti domov, tudi volja ni več na visokem nivoju. Pa sva že s pešačenjem iz garažne hiše proti staremu mestnemu jedru začutila pravi vibe in se z njim poravnala. Bila je nedelja, ulice pa polne domačinov in turistov. V nekdaj ograjeno srednjeveško mesto sva vstopila čez mostiček preko manjšega kanala. Po tem se začne tista prava Mantova. Mali in veliki trgi, stare in še starejše cerkve, pročelja velikih in malih stavb in lokali, polni ljudi. Izgledalo je izjemno iskreno in domače, nič kaj pocukrano ali kot tourist trap. Obračala sva se desno, levo, se vračala in s prstom kazala na izložbe, polne hrane. Ja, saj zato sva tukaj! V poplavi izbire sva se postavila v vrsto pri, po izgledu najbolj znani pekarni, testeninarni in še čemu.
Izbrala sva nekaj suhega in slanega za začetek, se s testeninami pomikala v znano območje in končala na sladkem, ki naju je nepričakovano najbolj vrglo na rit. O tortelih z bučo sem pisal že v Parmi, tudi v Mantovi pa je to lokalna specialiteta. Za torto Elvezia še ni slišal nihče od naju. Prepričan sem, da marsikdo od vas tudi ne. Kakšna škoda! Če odštejemo sendvič s pršutom na Autogrillu na poti proti Kopru, je ta zadnja jed poskrbela za nedvomen vrhunec. In to ni mala stvar, glede na dejstvo, da sva obdelala kulinarično najbogatejšo regijo v kulinarično najbogatejši državi!
S polnima želodcema sva se odpravila končati raziskovanje mesta. Spet mimo mnogih trgov in cerkva, ki jih je res malo morje, do gradu Castello di San Giorgio, ki na vzhodnem delu obzidja bdi nad najširšim delom reke Mincio. Zadovoljna in okrepčana sva se strinjala, da sva ponovno uspela preseči pričakovanja. Ob reki sva se še en čas sprehajala zgolj z mislijo o čimprejšnji vrnitvi do avta.
Na srečo sva imela za sabo tudi obisk San Marina, tako da cel roadtrip ni bil izključno postlan s superlativi. Vedno, ko se spomnim na obisk Emilije-Romanje, postanem lačen. Verjetno je to kak tik, saj telo to počne samo od sebe.
Regija ni tako daleč, da si je ne bi uvrstili na seznam za obisk. Spogledovanje s kombiniranjem obiska s sosednjimi regijami prav tako ni slaba ideja. Izbire je ogromno, Italija mene nikoli ne razočara. Razen s prometom.
Dober tek in na zdravje!