kdaj? november 2023
koliko časa? 10 dni
kdo? Kaja in Matic
Mali milijon je vodnikov, blogov, vlogov, pametovanj in ostale navlake, ki nas želijo prepričati, da je London the place to be. Vsak je lahko pameten, kaj si ogledati, kje kaj pojesti, kje se da prišparati in kako si privoščiti nesramno in perverzno hedonistično over the top izkušnjo v tej metropoli. In kaj vam zdaj jaz naj povem?! Ker bom sam sebe vrgel v isti koš.
Pustil bom torej te reči, predloge, nasvete in trike drugim, da zasijejo, kot so si to zamislili. Če ste sem prišli v iskanju “Top 10 stvari za početi v Londonu”, “Kako iz letališča Stansted do mesta” ali klasičnega in bombastičnega “Vse kar morate vedeti za city break v Londonu”, potem boste razočarani. Opozorjeni ste bili. Imam pa v drugi polovici nekaj boljšega, vsaj za super fane Harryja Potterja. Sicer pa, dobrodošli!
LONDON
Do zdaj še tukaj nisem bil. Ta “zdaj” je seveda leto 2023. Konec le-tega. Preveliko mesto je, da ga lahko v slabem tednu preguraš. Enostavno ne gre. Kot da bi želel v samo enem življenju videti celotno Indijo ali Kitajsko. Ali v bolj realnih okvirjih, videti v enem tednu celoten Istanbul.
To me spomni na moja večerna neproduktivna razmišljanja v prazno, kot na primer, kaj je dejansko največje mesto v Evropi. Tako pavšalno, od malega, nam je London v evropskem merilu kot kakšen New York v svetovnem. Valda je največji, je res?! Pa pri obeh ta trditev z lahkoto pade. Že res, da je neka mantra okrog obeh omenjenih metropol, ampak vsaj deset mest šiša New York na svetovni ravni, pa dva do tri London na evropski. Odločite se že enkrat, ali boste Istanbul in Moskvo šteli sem ali tja. Ne vem, no, za potrebe mojega zapisa London pač ne bo največji v Evropi.
Objem od gospoda po imenu Ryanair je vedno dobrodošel. Tja grede iz Trsta na Stansted, na primer. Kar poboža me rumeno-modra kombinacija, že ko odprem aplikacijo s karto in butne v mene, kaj šele ob približevanju klasiki, kot je njihov Boeing 737. Ko pa stopim še v notranjost, pa to meji že na orgazem. Je greh, da se vedno znova odločiva za večerni let? Kaj ne pravijo vsi kvazi popotniški blogerji, da je potrebno izkoristiti vsako minuto nekje, da ja ne boste kdaj preplačali karte za 30€ ob tem pa prileteli direktno na destinacijo in šli v posteljo? O, ne, kakšna napaka! Ali mi bodo bogovi te podkategorije potopisov sploh kdaj odpustili?
Kje v treh pisanih marjeticah je ta Stansted?! Izjava premnogih, ki ob imenu letališča vidijo zgolj besedo “London”, ne pa besede takoj za to, “Stansted”. Imaš na voljo poceni let malo vstran ali neproporcionalno drag let tik ob mesto. Kaj izbereš? Matic in Kaja izbereta prvo. Kot sta tokrat.
Izbiraš vsaj med petimi letališči (Heathrow, London City, Stansted, Gatwick in Luton). OK, prideš na eno izmed njih. Pa prihranimo debate o poimenovanju letališč po mestu, od katerega so oddaljene več deset kilometrov. Kako naprej? Iz Stansteda, na primer, sva s Kajo namesto Stansted Expressa, kar je vlak med omenjenim letališčem in postajo Liverpool Street, izbrala avtobusnega prevoznika National Express do postaje Stratford, kamor bi naju sicer pripeljal tudi vlak. Preko Ryanairove aplikacije sva namreč plačala še manj od okrog desetih funtov, kolikor stane vlak, za avtobus. Glede na to, da od huba nizkocenovnikov ne pričakuješ ravno gigantskega letališča, me je Stansted kar vrgel na rit. Sicer izgled ravno ni na nivoju države prvega sveta, kar bi Združeno kraljestvo naj bilo, vsaj na terminalu, kamor smo stopili na njihova tla je temu bilo tako. Drugič po Severni Irski v to državo, prvič na otok Veliko Britanijo in obenem prvič v Anglijo. … Sem stopil na njihova tla, da se razume.
Dolgo časa sem se otepal misli obiskati London. Kaja mi je sicer povedala marsikaj dobrega, ampak ne vem, nekako mi nikoli ni dišalo, da bi šel v veliko mesto na lastni celini. Raje v kakšno bolj odpičeno. Mislil sem tudi, da bom London prvič obiskal na nekem layoverju do končne destinacije. Pa sem se zmotil. Obiskati kolegico, ki tam živi, mislim, da je bil Kajin glavni cilj. Bonus temu je še kolega, ki se je tam znašel slučajno. Vsi trije seveda Slovenci, ki se lažje na kavi dobijo v Londonu, kot doma. Jaz sem pač srebal predraga piva in čaje ter se smehljal svojim foram, medtem ko so oni podoživljali lepe čase iz faksa. Saj sem tudi jaz prišel na svoj račun, nič bati. Tisti, ki ste prebrali mojo knjigo iz Egipta in Sudana se boste spomnili mladeniča G, ki nam je vsem polepšal tiste dni s svojo arabščino, in malo manj mladega B, najinih let. Z B smo si privoščili pravo pub izkušnjo v četrti Chelsea, ravno v času, ko je na televizijo in v pubu vrvelo ob tekmi istoimenskega kluba, ki ga kot navijač Brentforda, B ne mara. B je sicer my kind of guy, bi rekli. Njegove zgodbice iz Jemna in Afganistana še zdaj živijo v moji glavi. Car! Za kratek čas se nama je uspelo ujeti tudi z G, ravno dovolj, da je Kaja videla na lastne oči, kar mi po ustnem izročilu ni najbolj verjela. Ja, dejansko obstaja fant pri dvajsetih, ki je po izgledu stereotipen Anglež, spreobrnjen v islam in tekoče govori arabsko. Definicija dobričine! Ravno se je vrnil iz meni ljubega Kaira in mi prinesel najljubše pecivo, menen! Na mah smo zmazali zvrhan taperver in to je bilo to. Že sva hitela proti Victoria Stationu, kjer sva morala ujeti nočni Flixbus do Glasgowa. Kaj bi midva brez Ryanaira in Flixbusa?!
Zgodba o Škotski malo kasneje. Kljub obljubam, da ne bom pametoval o Londonu, pa svoje videnje moram izliti. Drugače ne bi bil jaz.
Spanje je pereča tema vsakega obiska mesta, ki velja za dražje od domačih. Šele po koncu potovanja sem na Youtubu zasledil video, da je predel, kjer sva našla svoje prenočišče za nekaj dni v Londonu, dejansko v eni najnevarnejših sosek v mestu. Resno?! Še ponoči sva se šetala okrog, nikjer nobene bojazni. Mogoče je to prednost ignorance, kajti ob zavedanju bi mogoče to pisal z grenkim priokusom in kakšnim šivom več na svojem telesu. Ali je tudi to razlog dokaj ugodnega bivanja? Vsekakor. Brez najinega dobrega prijatelja Airbnbja pa nisva mogla.
Ker se “Top 10 tega in onega” vedno najbolj klika, se potrudim dodat svojih nekaj najboljših izkušenj. Prvi dan sva pešačila okrog dvajset kilometrov in ob tem prečila London približno na liniji vzhod-(severo)zahod. Ob Temzi, pa malo po ulicah, pa vmes kakšna svetovno znana znamenitost. Dajmo reči, da sva šla približno od Tower Bridga do Hyde Parka, vključno z Buckinghamsko palačo in kraljevim bliščem okrog. Nekaj pa se je nabralo, posebej z ovinki. Vmes sva se basala s hrano, ki se je, iskreno, niti ne spomnim, kar je velika redkost. Števec korakov je skoraj pregorel. Saj je bila hoja dober izbor za prvi dan, glede na to, da sva imela zgolj dobre štiri. Skozi ostale dni sva vsem groteskno popularnim točkam dodala še bolj obljudene; Camden Town, Borough Market, Greenwich, … Kot velik fanThe Office (ja, tudi originalne angleške), sem po tihem upal, da bova uspela v najin itinerar stisniti tudi Slough. Pa ne vem zakaj; tudi Southend on Sea je bil na tem seznamu želja. Ni šlo! Priznam pa, da me je Greenwich več kot samo prepričal. Tamkajšnji park je super za oddih in zelena oaza, sicer ena mnogih, v mega mestu, ki je London. Pa še letala, ki pristajajo na Heathrow, si lahko ogleduješ in sproti kuriš baterijo telefona, ker Flightradar24 noče dobro delati z varčevanjem energije. Aja, Giffgaff sim kartica ni prišla pravi čas, pa sva kar zakupila par giga preko Telemacha. Za silo je bilo, nimam se kaj pritoževati.
Camden Town lahko ostane za kakšne pivske večera in tamkajšnje debate, saj bo verjetno to bral tudi kakšen mladoletnik. BDSM obarvana rave trgovina je za ljubitelje takšnih stvari morda vrhunec tega predela. Niso pa slabe niti turistično zelo obiskane stojnice s hrano in ostali lokalčki. Par kletvic jih ne bo ubilo, par zadev od tam pa morda le.
Sproti se spominjam vsega, zato malo skačem. Moj miselni proces je precej zapleten, še sam ga ne razumem najbolj.
Ker London ne bi bil London, če ne bi bilo dežja, sva morala silom prilike tudi v Britanski muzej. Super stvar, ampak premalo časa in iskreno, tudi želje v tistem trenutku. Nisva prišla v muzeje! Sva pa šla po marsikateri poti zgodbe, ki jo vsi dobro poznamo, Harry Potter. Prednost za Kajo, absolutno. Gryffindor sem, Hufflepuff tja, bla bla vse ostalo. Jaz poznam glavne like, tretji del, Prisoner of Azkaban, je moj najljubši film iz serije in dober vibe ob glasbeni spremljavi, ko v četrtem delu umre lik Roberta Pattinsona, je vse, kar mi je pomembno. Ups, spoiler alert! Ampak Kaji priznavam vso spoštovanje za konsistenco. Tudi to bo potem na Škotskem pripeljalo do izjemnega doživetja, kjer sem tudi sam z glavo skozi zid iskal rešitev in jo seveda našel! Zdaj Kaja vsaj vidi, da jo imam res rad. V Harry Potter World me ni silila, ker je že bila, Platform 9 ¾ pa tudi ni tako iz poti. Ja, šla sva tudi tja. Ali postajam tudi sam ujet v zanimivost fantazijskega sveta?
Med vrhunce (prvega) obiska Londona bom prištel tudi famozni jingle “See it. Say it. Sort it.”, ki te spremlja ob uporabi celotnega javnega potniškega prometa v mestu. Končno sem ga spravil iz glave, zdaj pa mi spet skače nazaj in se mi nonstop poje. Pa še, “mind the gap”, pazite na vrzel med vlakom in platformo! Nepričakovan zmagovalec velemesta pa je M&M’s Store, ki me je povozil, kot da bi kot otrok stopil v Lego trgovino. Noro! Brez problema sva si celo vrečko čokoladnih bonbonov stiščala v faco.
Ker nisem navajen zapisov v takšni obliki moram kar malo pohitriti pisanje, da zapis ne zapade v dolžino knjige. Za London je lahko tri dni dovolj, prav tako pa je lahko en mesec premalo. Zato ne bom pametoval, kaj je za videti in doživeti. Pojdite tja in se prepričajte na lastne oči. Če vas pa bo ujelo razočaranje, ker ste v neki Facebook skupini prebirali komentarje o vrhuncih ostalih ljudi, pa ste si krivi popolnoma sami!
Nisem in nisem uspel zaspati.
Sigurno smo bili že preko pol poti, ko se mi zdi, da sem prvič zatisnil oči. Kaja podobnih težav nima. Pol njenega telesa je itak na meni, za drugo polovico pa se najde prostor na avtobusnih sedežih. Pregurala sva na Flixbusu to nočno vožnjo in v najinem stilu profitirala na dveh frontah; prevoz in nočitev sva združila v en sam smešno nizki strošek.
V nasprotju z logiko sva najprej zarila v industrijski Glasgow. Kot London, čeprav na manjši skali, sva tudi njega prečila po dolgem in počez s pešhondo. Najprej z nahrbtniki do hostla, potem še parkrat sem in tja. Vsekakor je Škotska imela glavno besedo pri sestavljanju itinerarja. Glasgow, Fort William, Isle of Skye in Edinburgh so bile glavne destinacije. Zabičala sva si, da se enkrat vrneva vsaj še v znamenito Škotsko višavje.
Veliko podobnosti z Mariborom bi lahko pripisali Glasgowu. Delavsko mesto, ki ga na pol deli reka, sta recimo dva najočitnejša pokazatelja. Točno tako sem si predstavljal veliko mesto v severni Angliji ali na Škotskem. Slabo, turobno vreme, vse namočeno, sivina iz vseh por in prebivalci oblečeni stereotipom primerno. Nisva se fokusirala na rivalstvo Rangers - Celtic, niti iskala galerij. Tudi daleč na severu sva postavila prioritete tako, da je hrana na vrhu piramide. Fish and chips, ocvrta čokoladica Mars in Irn-Bru. Ja, točno tako! Ocvrte ribe s krompirčkom ni potrebno predstavljati. Študentska pogruntavščina ocvrtega Marsa bojda izvira ravno iz Glasgowa, zato bi bilo greh ne poskusiti. Pohano, sladko, čokoladno, karamelno, toplo. Če kalorije ne bi štele, bi jih še danes naročeval. Irn-Bru je pa sladka gazirana pijača, ki na Škotskem svoje prepoznavne konkurente pelje scat. Po čem ima okus, še zdaj ne vem, paleta nas iz krajev južneje pač ne prenese takšnega okusa.
Ker sva že prej imela približno izdelan načrt, da bo Glasgow zgolj izhodišče do zahodne obale in mesta Fort William, sva ob nepričakovanem navdušenju nad mestom na koncu želela iztisniti karseda največ ob kratkem obisku. Od vsega sem si še najbolj zapomnil hostel v stari meščanski vili in vonj po kvasu, ki se je vil iz Chivas destilarne na levem bregu reke Clyde.
Zanimivost Glasgowa je po moje tudi to, da operira z dvema med seboj enakovrednima železniškima postajama, ki med seboj nimata aktivne povezave. Enostavno povedano je Glasgow Central za pot proti jugu, Queen Street Station pa za pot proti severu. Slednjo sva izbrala tudi midva za prečenje zahodnega dela Škotskega višavja in tega šotnatega predela Škotske. Z lepo popotnico zgodnjega štarta in vremena sva se zadovoljila že med samo vožnjo do najine končne postaje. Pogledi skozi okno so naju puščali z odprtimi usti, kar se ni končalo niti ob prihodu v Fort William, na poti do katerega smo malo prej obšli še Ben Nevis, najvišji britanski vrh. Železniška proga, po kateri sva se podala na ta odročnejši predel Škotske je tako imenovana West Highland Line. Ta krak nadaljuje svojo pot še malenkost zahodneje, do mesteca Mallaig, v smer katerega se odpraviva malo kasneje. Fort William je za nekaj dni postal najin dom. Prikupno zmedene gostiteljice v kvazi hostlu so dodale k zanimivosti izkušnje. Beseda udobje najbolje opiše hostel, čeprav se mi zdi da angleška različica cosy to stori še bolje.
Do sedaj bi moralo že biti jasno, da je Harry Potter rdeča nit tega potovanja. Kot super fan je Kaja to vzela zelo resno, in jaz z njo. Vse rent-a-car opcije so izven sezone, kar november izgleda je, imele na razpolago zgolj minimalno trodnevni najem avta, kar nama ni šlo v račun. Zbral sem misli, se močno fokusiral in iz sebe iztisnil najboljše pri iskanju alternative, ki je tudi tukaj javni prevoz. Med Fort Williamom in Mallaigom ležita kar dve izjemno pomembni točki za Potterheade. Prva je znameniti viadukt Glenfinnan. Njegove vizualne pomembnosti iz filmov ni potrebno posebej predstavljati, verjetno si ga tudi brez fotografij ni težko zamisliti. Druga pa je precej težje dostopna točka in veliko bolj neznana. Namreč, približno pol ure hoje od majhne lokalne železniške postaje Lochailort, kjer se vsi vlaki niti ne ustavijo, leži otoček v jezeru Loch Eilt (Loch = jezero ali morski zaliv), ki je po knjigah in filmih zadnje počivališče Dumbledorja. Če ste prišli tako daleč že morate vedeti, kdo je Dumbledore, to vem še jaz. Ker je zaradi prej omenjene nizke sezone vlakov malo, časa pa tudi, sva skoraj do minute natančno splanirala odhod iz Fort Williama s prvim vlakom. Izstop na postaji Lochailort, dvourni skok do Dumbledorjevega groba, nazaj na postajo ujeti vlak proti Fort Williamu in izstopiti še na postaji Glenfinnan. Blatna tematska pot je mačji kašelj, če te vodi Kaja z enim in edinim ciljem, to je od blizu videti in se dotakniti viadukta. Novembra žal brez možnosti fotkanja parne lokomotive, da bi bila izkušnja še pristnejša. Kaja je obisk obeh ovekovečila tudi na svojem Tik Tok profilu. Povezava do obeh videev je malo nižje. Redkost obiskov Dumbledorjevega groba s strani obiskovalcev viadukta nama je postavilo vprašanje, če ljudje sploh vedo, da je nekaj tako specifičnega v Harry Potter univerzumu tako blizu ene najbolj obiskanih točk v istem. Če je nama uspelo z vlakom in peš, lahko množicam z avtom tudi. Malo se je potrebno umazati in biti vztrajen, zato je bolje na to pot oditi, ko je ledeno, da blato zmrzne in se ne pogreza do kolen.
Kako do tja?
Število vlakov na relaciji Fort William - Mallaig varira glede na čas v letu. Če me spomin ne vara, je v novembru nekje 4-5 vlakov na dan. Kar je glede na odmaknjenost precej slaba frekvenca. Nakup vozovnice opravite na železniški postaji, kjer povejte, kaj bi želeli obiskati, da vam na okencu ponudijo najboljšo kombinacijo in ceno.
Najzgodnejši vlak iz Fort Williama je najboljša izbira za izkoriščen dan. Kljub mikavnosti pokrajine se prisilite, da ne izstopite v smeri Mallaiga nikjer do postaje Lochailort. Glenfinnan obiščite nazaj grede. Lochailort je ena izmed mnogih postaj v prostrani škotski divjini, za katero je potrebno posebej in jasno dati vedeti sprevodniku vnaprej, saj se vlak ustavi tukaj ustavi zgolj po formuli upon request, torej na izrecno željo potnika.
Slaba ura vožnje mine hitro, večina potnikov bo vlak itak zapustila takoj po viaduktu. Sredi ničesar je postaja Lochailort, zgolj kakšna hiša ali dve sta v bližini. Ob glavni cesti se je potem potrebno peš odpraviti nazaj v smeri, od koder ste prišli, saj se vlak že zapeljete mimo otočka Eilean na Mòine tik ob zahodnem obrežju jezera Loch Eilt. Ta otoček je cilj tega izleta, to je Dumbledorjevo zadnje počivališče. Približno pol ure hoje ob glavni cesti, potem pa še par minut skozi redek gozd, da dosežete neko blatno barje, iz katerega se razprostira pogled na Loch Eilt in sam otoček. Ob jasnem in mrzlem vremenu so tla zaledenela in atmosfera primerna za photoshooting.
Planirajte časovnici primerno, saj vlakov za nazaj ni na pretek. Kratka vožnja v smeri Fort Williama, da spet dosežete postajo Glenfinnan, kjer zdaj lahko izstopite. Krajše in daljše tematske poti peljejo direktno ali naokrog do razglednih točk na viadukt in kasneje tudi pod njim samim, da se ga lahko dotaknete. Če obisk planirate spomladi ali poleti je verjetnost, da v objektiv ujamete tudi parno lokomotivo, večja. Velik del jeseni in pozimi zgodovinskega vlaka namreč ni.
Redkost vlakov lahko pomeni, da postanek okrog viadukta Glenfinnan podaljšate, v bližini je tudi spomenik padlim v Jakobitski vstaji leta 1745. Ker sva midva obiskala več kot samo viadukt, sva se odločila preveriti še avtobusne povezave. Avtobus na isti liniji vozi še redkeje kot vlak. Je dražja, vendar nekoliko hitrejša alternativa. Vlak naj bo kljub temu še vedno prva izbira.
Še obljubljeni Tik Tok povezavi: Dumbledorjev grob in viadukt Glenfinnan
Fantastičen dan je bil za nama! Pa tudi, če ne bova uspela videti več ničesar, sva glavno stvar obdelala. No, še Edinburgh je nujen! In Isle of Skye, ki si ga je Kaja tako močno želela obiskati, da sva zanj žrtvovala neproporcionalno veliko finančnih sredstev in cel dan za vožnjo z avtobusom iz Fort Williama v Portree in nazaj.
Ob prihodu tja ti je takoj jasno, da se boš moral še vsaj enkrat vrniti, ker te vse, kar vidiš, čisto prevzame. Portree je zgolj majhno mestece sredi otoka, ki pa je dobra začetna točka za raziskovanje kdaj v prihodnje. Škotsko govedo na pašnikih, prelepi pogledi po razgibanem terenu, posebna arhitektura in že sam vibe so nekaj posebnega. Naučila sva se, da en dan za vse to ni dovolj. Vedno znova si torej pritrdiva, da se vrneva.
Nekaj časa kasneje sva se končno znašla v prestolnici Škotske. Mesto je točno takšno kot na slikah. Nad njim kraljuje grad, spodaj pa je tipična arhitektura prepojena s stoletji meglic, pršenja in posledično lišajev. Kot iz pravljice. Ni čudno, da se toliko zgodb posredno ali neposredno navezuje na mističnost in življenje v Edinburghu. Še sva vlekla rdečo nit in se prijavila na tematsko vodenje po poteh Harry Potterja. Tako imenovani Free Walking Tour je postregel z dvournim sprehodom po glavnih točkah mesta, kjer je bojda avtorica fantazijske uspešnice črpala navdih. Pokopališče z naključno izbranimi imeni za junake knjig in filmov smo si privoščili za konec, pred tem pa znamenito Diagon Alley, ki je v realnosti Victoria Street, pa mogočno prikazen od šole George Heriot’s School, ki bi naj predstavljala osnovo za Hogwarts, ter nekaj manj znanih lokacij, dokler nismo zaključili ob pogledu na hotel Balmoral, v katerem je J.K. Rowling po pričevanjih zaključila pisanje sage. Če pa omenim še, da je v večini mesta, ki je turistično zelo privlačen že brez čarovnikov, na voljo mali milijon vseh vrst okrepčil in spominkov na to temo, je za Potterheade to brez vprašanj prva in najpomembnejša postojanka, morda kar nasploh.
Lepo sva pešačila gor in dol po mestu, se znašla tako med pristaniškimi docki, kot tudi v spedenanih uličicah mestnega jedra. Temperatura v teh krajih je v novembru že zimska, kljub temu pa to nekaterih domačinov ne ustavi, da s kilti marširajo po mestu. Z golimi nogami! Nama jakna, rokavice in kapa niso bile dovolj, zato sva za konec v takem vremenu morala še na pho. Vsak izgovor za naročilo phoja je dober!
Kljub opozorili pred dežjem v tem času leta, je skupaj v desetih dneh deževalo le dvakrat po nekaj minut.
Izračuna porabe nimam. Letela sva iz Trsta v London in iz Edinburgha v Bergamo, obakrat z Ryanairom. Vmes so bili Flixbusi, vlaki ScotRail, londonska podzemna železnica in hoja. Naslednji korak na britanskem otočju je obisk Walesa in številnih otočkov z nepopolno avtonomijo. Za vse to bo še čas.
Do takrat pa; preberite še kaj iz najinih potovanj.