kdaj? januar 2025
koliko časa? 15 dni
kdo? Matic
Kaj mi je treba tega sredinočnega zbujanja?!
Če ni Trst, je Treviso. Če ni Treviso, je Milano. Če ni Milano, je Bologna.
Kaj hočem, Italija je pač meni najbližja izhodiščna točka.
Če ne bi GoOpti zamujal, bi se celo lahko sprostil. Še sreča, da sem si uro prevoza naštelal dovolj zgodaj, ker njim pa res ne bom dal veselja, da mi uničijo začetek dvotedenskega potepanja. Verjetno bi itak dobil popizditis, če bi moral z njimi do Bologne, ampak italijanske železnice so na srečo vsaj kanček (ali milijon kančkov) boljše kot naše. Regionalni vlak od Trsta do predmestja Benetk, če bi Mestre kdo sploh tako imenoval, potem pa Freccia proti Neaplju, s tem da sem izstopil v Bologni. Če ne bi to bil še en (pre)zgodaj začet dan in ponovna menjava prevoznega sredstva, bi se nad Marconi Expressom iz mesta na letališče še razburjal. Na koncu mi je bilo že vseeno, ali bom kot sardela v konzervi končal na krožniku ob rezinah kruha, ali pa me bo čez desetletja nekdo odprl in ugotavljal, če so konzerve res nepokvarljive.
Easy way out za ta zapis je pot na moj Instagram profil in klikanje pod zavihkom highlights Tunizije.
Dokaj pozno sem se odločil za destinacijo, ki bi jo obiskal. Nedolgo nazaj sem obljubil kolegu iz Kaira, da ga ob priložnosti spet obiščem. V glavi in po zemljevidu sem delal izračune in si belil glavo s številom dni dopusta, ki sem ga itak moral bolj kot ne na silo porabiti, izbiro države, pri čemer sem preferiral, da je še nisem obiskal in seveda, budget. V poštev niso prišle neke nore kombinacije, ki bi me stale malo premoženje, samo da izpolnim obljubo. Vedel sem, da bo spet severna Afrika, ali pa bolje rečeno, arabski svet. Brez problema sem v štartu želel tudi črtati Egipt in pokombinirati Tunizijo in Alžirijo. Overland z javnim prevozom, kot se spodobi, seveda. Pa sem se odločil za Tunizijo in Egipt. Zdaj mi je jasno, da je to bila napačna odločitev. “Po toči zvoniti je prepozno”, “Po bitki je lahko biti general”, in podobne zimzelene floskule se mi še zdaj motajo po glavi.
Kako da skrajšam svoje noro dolge zapise o nepomembnih zadevah? Ja, izločim te iste nepomembne zadeve. Vsaj probam lahko.
Uspel sem se umiriti po tem, ko me je že prvi prevoz spravil na visoke obrate, ampak pred mano je bila nova država. Še Tunizijo lahko zdaj odkljukam. Vedno me tepe, da si ne vzamem dovolj časa. Pa me še ni izučilo. Čas leti kot nor, ko imaš splaniran samo prvi in zadnji dan, ker pač moraš biti na izhodišču. Fajn je to!
Ne vem, kako dolg mora biti takšen zapis, nisem še dovolj izkušen. Ne vem niti, kdo je moja ciljna publika. nekdo se bo že našel. Ker nimam rad klasičnih zapisov tipa “zjutraj ob sedmih smo se vstali, za zajtrk pojedli tisto in ono, se oblekli v kopalke in odšli na plažo” si mislim, da mi bo to malenkost lažje.
Zakaj pa ne nova knjiga? Ker se mi zdi, da sem bil na poti premalo dni, da bi ponosno stal za knjigo, ki je polna mašil. Pa tudi, ker je mogoče čas, da ponudim novo obliko, takšno, ki je sicer širni publiki dandanes itak bolj poznana - zapis v obliki bloga.
Prva postaja, Tunis. Glavno mesto Tunizije, prvi stik s to, zame novo državo in največje mesto v njej. Država sama je polna nasprotji, kljub svoji majhnosti v primerjavi s sosedami. Enako poln nasprotij je Tunis. Z izjemo zgodbic nekaterih znancev sem prišel popolnoma brez informacij, na grobo. Pa naj me preseneti, v katerokoli smer me že mora.
Arabska pomlad? Tunizija. Harisa? Tunizija. Vojna zvezd? Tunizija. All-inclusive resort? Tunizija. Ja, tega je precej. Vsak ima svojo stično točko s Tunizijo, pa čeprav mogoče tega še ne ve. Potihoma vse to poznamo, pa ne vem, če ravno vse to tudi povežemo s Tunizijo. Moja stična točka je pa kar kuskus, bi rekel!
Kot sem že dal vedeti, je bil prvoten plan iti še v Alžirijo. Nekako tako, da bi do Sicilije prigural z javnim prevozom, skočil na trajekt do Tunisa, se malo zavrtel po Tuniziji in prodrl v Alžirijo ter se po njeni sredozemski obali prebil vse do Orana, od koder bi se spet preko morja dotaknil Evrope v Španiji.
Namesto tega se je pot odvila takole:
Koper → Trst → Bologna → Tunis → Sidi Bou Said → Douz → Tozeur → Sousse → El Jem → Kairouan → Tunis → Kairo → Aleksandrija → Tanta → Kairo → Milano → Koper
Ob nakupu sim kartice na letališču (Orange) sem se pri prodajalki pozanimal, koliko je prava cena taksija med letališčem in centrom mesta. Pomirjeno sem ugotovil, da me, jezikovni prepreki navkljub, taksist ni želel opehariti. Kot kaže moj izgled še vedno pali v arabskem svetu. Good to know.
Ko sem se končno prebil do hostla, zaenkrat še edinega v državi, če so mi povedali po pravici, sem šele ugotovil, kako močno so ostali popotniki preplačali enako storitev prevoza samo zato, ker izgledajo preveč evropsko. Jebiga. Meni je bilo glavno, da sem lahko plačal s kartico in da je bila postelja. Na zemljevidu mesto še zdaleč ne izgleda tako veliko, Vleče se pa za popizdit. Ker pač rad hodim, sem lagano štancal dvajset do trideset tisoč korakov dnevno.
Če odštejem počitnice v hotelskih kompleksih na Djerbi, v Monastirju ali Hammametu, ki se dopolnjujejo z dnevnimi izleti v okolico, redko zaznam ponudbe turističnih agencij v kakšne druge kraje. Zanimivo, da sta me ravno mesti, ki ju tukaj nisem omenil, Sousse in Kairouan, najbolj navdušili. Tunis je seveda zgodba zase. Kot prestolnica in najbolj frekventno mesto kakorkoli obrnemo, se mi zdi primerna začetna točka za obisk arabskega sveta za popolnega začetnika. V preteklosti sem tako ocenil tudi Aleksandrijo, ki ji zdaj absolutno prištejem še tunizijsko prestolnico. Kombinacija mediteranskega vremena, dovolj poznane kuhinje in kaosa južne Evrope, je vedno fajn.
Vreme konec januarja je takšno, kot se za Mediteran spodobi. Vetrovno, hladno, deževno, mizerno. Tunis je bogat z zgodovino, trgovino, vero in še marsičem. Jaz sem se fokusiral na kulinariko. Presenečenje! Z dobro pozicijo hostla, južno od starega mestnega jedra, v predelu Montfleury, sem imel odlično izhodišče za raziskovanje mesta kar peš. Starodavno medino sem prehodil po dolgem in počez, včasih sam, včasih s cimri, ki sem jih sproti spoznaval v hostlu. Za tiste, ki ne veste, kaj v arabskem svetu pomeni medina; to je predel oziroma četrt, ki je nekoč pomenil srce mesta. Utrjeno, urejeno, bogato, polno vrveža in pomembnosti. V Evropi najlažje podam primer Dubrovnika; vse znotraj dubrovniškega obzidja bi v arabskem svetu bilo del medine. Vrata vanjo, labirint uličic, vonjave in nasploh sam občutek dajo jasno vedeti, kdaj si tja zašel.
V neposredni bližini Tunisa, po nekaterih metrikah še znotraj njega, najdemo dodatne zanimivosti. Eno izmed teh, Sidi Bou Said, sem tudi obiskal, skozi drugo, Kartagino, pa sem se zgolj peljal. Znamenite bele hiše z modrimi strehami, polkni in detajli so zaščitni znak vasice na severu Tunizije. Ne, niso vse bele hiške z modrimi detajli Santorini … Iz Tunisa je tja nekoč vozil neke vrste tramvaj, v času mojega obiska pa, kot alternativa ob popravilih, avtobus. Kot poldnevni izlet ga lahko okatakteriziram, sploh če je vreme lepo in se da obdelati večino kar hitro. Pogledi so lepi, prodajalci spominkov vsiljivi in mačke najzanimivejše. V nasprotju s Sidi Bou Saidom sem se Kartagini izognil, ker me arheološka najdišča pač ne zanimajo. Za vse, ki pa vas, pa je obisk tega predela pod Unescovo zaščito nujen.
Iz labirintov tuniške medine, kjer sem vsako jutro za zajtrk stegnil en lablabi, tradicionalno tunizijsko jed, ki bazira na čičeriki in bogatih dodatkih, sem odrinil proti jugu. Vsenavzoči beli kombiji z rdečo črto, poznani pod imenom louage (izgovori se luaž), so glavna prevozna sredstva med večjimi in manjšimi kraji po državi, ter z izjemo nekaterih slabo vzdrževanih vlakov in avtobusov na daljših razdaljah, edina. Zelo dober sistem obstaja na postajah, od in do katerih prevažajo potnike. Vozovnico za izbrano destinacijo kupiš na okencu, ki zgolj operativno spominja na blagajno, potem pa z očmi poiščeš napis, kjer stojijo louagi v tvojo smer. Kot se spodobi, louage štarta šele, ko so vsi sedeži polni. V skrajni sili lahko plačaš vozovnico za prazen sedež, da voznik še vedno isto zasluži in odrine prej. Tega smo se skupaj s preostalimi potniki poslužili ob prečenju Chott el-Djerida nekaj dni kasneje, ko se po več urah ni prikazalo dovolj sopotnikov. Moja destinacija je bil Douz, slavno mestece, dom znamenitih vrat v Saharo, Gateway to the Sahara. Ker me je čas malenkost preganjal, sem se namesto za louage oziroma več njih, odločil za nočni avtobus med Tunisom in Douzom.
Ob pol petih zjutraj smo se na postaji sredi mesta izkrcali in šli vsak svojo pot. Vsi, razen mene. Prehitro smo prispeli, moj plan pa tega ni predvideval. Vseeno najdem zavetje v edinem lokalu, ki je izgleda odprt tudi ponoči. Ker so Tunizijci nori na kavo, nisem ob takšni uri uspel dobiti niti čaja, druge najpogostejše pijače. Ob zori neprespan poskušam vstopiti v hotel, ki je še vedno zaprt. Ker je zunaj premrzlo za čakanje, ujamem taksi do prej omenjenih vrat v Saharo. Na tukajšnjem “stadionu” se odvija tudi znan festival Sahare, ki sem ga zgrešil za manj kot tri tedne. Ko sem to stvar opravil, mi ni preostalo drugega, kot da prepešačim mesto, dokler se ne odprejo vrata hotela. Pozimi je ta del res prazen. Turistov ni, večina lokalov je zaprtih, hotelski kompleksi, ki jih tukaj nisem pričakoval, samevajo. Kaj dobrega za pojest in popit se še najde, tudi noro dober kuskus, bolj kot ne pa se maloštevilni domačini potakajo iz beznice v beznico, brcajoč smeti ob robnikih, ki jih tja prinese nepojenjajoč saharski piš.
Iz Douza je bil plan iti preko slanega jezera Chott el-Djerid do Tozeurja. S kratkim postankom v kraju Kebili, tik ob jezeru, sem ta plan tudi realiziral.
Prvi stik s Tozeurjem je bila glavna ulica, ki takoj da vedeti, da je to turistično bolj razvito mesto. S svojim letališčem, nekaj okoliškimi safariji in ponudbo turističnih agencij, ki pozimi niso ravno najbolj aktivne, je nekakšen turistični otoček sredi Sahare. Tudi souk v Tozeurju je videl boljše čase, kot tisti v Douzu. Predstavljam si, da so omenjeni deli mest v glavni sezoni bolj polni življenja. Do novega nočnega avtobusa proti severu Tunizije sem moral tukaj zabiti cel dan. S tem sem imel veliko težav, ker sem bil izjemno ravnodušen že celo potovanje. Ne vem, kaj mi je bilo, enostavno sem pač samo pregural dan za dnem.
Da sem zaključil krog po Tuniziji, sem se vrnil nazaj v Tunis in takoj ob menjavi avtobusa za louage štartal nazaj proti jugu, v Sousse. Mesto, ki me je navdušilo, kljub temu, da sem ga nenačrtovano uvrstil v itinerar. Takšne odločitve so vedno najboljše. Tamkajšnja medina je vsekakor najlepše ohranjena, najbolj celovita in aktivna od vseh obiskanih. Za vsakega se najde nekaj, sploh ob vsem vrvežu prodajalcev, tržnic, okrepčevalnic, kavarn in čajnic. Obzidje je lepo ohranjeno, prvič v Tuniziji sem tudi videl koše za smeti na ulici. Turistov je na promenadi ob morju kar mrgolelo, razočarala me ni niti restavracija z morsko hrano, ki mi jo je priporočila gostiteljica, sicer Nemka. 10/10. Sousse je vsekakor najpozitivnejša točka mojega obiska Tunizije. Tudi z najbolj urejeno louage postajo, od koder sem v istem dnevu odrinil tako v El Jem, kot zaradi neobstoječe direktne linije El Jem-Kairouan, tudi v Kairouan.
Najprej sem nenadejano v istem kombiju srečal upokojenega Nizozemca, že cimra v hostlu v Tunisu, ki potuje old school. S prošnjo, naj njegovemu sinu pošljem mail, da je z njim vse v redu, sva nadaljevala pogovore iz prestolnice, si privoščila lablabi in skupaj vstopila v slavni amfiteater, glavni razlog za obisk mesta. Ker sem obiskal že rimske amfiteatre v Puli, Arlesu, Rimu in Veroni, me ta ni pretirano navdušil, zato so se zaradi mojega zgodnjega odhoda najine poti tukaj tudi razšle. O zgodovini Starega Rima smo se v osnovni in srednji šoli toliko naposlušali, da mi sili ven že pri ušesih. Ptuj pa nam je itak na dosegu roke.
Po drugi strani me je Kairouan pozitivno presenetil. O mestu sem kaj slišal le bežno, ob omembi najsvetejših mest islama, kjer se uvršča na četrto mesto, za Meko, Medino in Jeruzalemom. Vstop v gromozansko mošejo sem sicer na dan obiska zamudil, ampak se je medina pokazala v dovolj dobri luči, da mi je mesto ostalo v lepem spominu. Spomnim se, da mi je že ob obisku na misel prišlo nekaj, v kar verjamem še danes. Namreč, Kairouan bi označil za, v mojih očeh, najbolj tunizijsko mesto v Tuniziji. Točno tako sem si predstavljal tipično mesto, preden sem prišel sem. Saj ne, da v Tunisu in ostalih mestih ni tega občutka, sta pa verjetno majhnost in kompaktnost mesta, nabita z arhitekturo in pouličnim življenjem tisti, ki pritrjujeta mojemu razmišljanju.
Preden sem se poslovil od Tunizije, sem se še zadnjič vrnil v Tunis. V hostlu so na steni odkrili tudi nov zemljevid sveta, kamor sem se kot prvi Slovenec podpisal jaz!
Tunizija ponuja ogromno zanimivih in raznovrstnih stvari. Vesel sem, da sem, kdaj tudi na silo, pregural ta dober teden. Marsičesa mi ni uspelo videti, marsičesa tudi nisem želel videti. Ksar Ghilane, Matmata in Bizerte sodijo v prvo kategorijo, Djerba, Sfax in lokacije, povezane z Vojno zvezd pa v drugo. Želja o obisku Alžirije s tunizijske strani ostaja in potrudil se bom, da mi bo v doglednem času to tudi uspelo. Enako želim storiti tudi na tunizijski vzhodni meji z Libijo.
Tokratni obisk Egipta je v prvi vrsti zaradi izpolnjevanja obljube mojemu dobremu prijatelju, o katerem sem veliko pisal že pred leti, ob potovanju v Egipt in Sudan. Na dolgo in široko lahko moje razmišljanje in doživljanje preberete v knjigi Svoboda, Nil in pečen golob. Nisem imel nekih posebnih želja, da obiščem kaj druga kot Kairo, vendar sem planiran teden moral malenkost začiniti. Izjemno zanimive in podcenjene četrti v Kairu sem prečesal po dolgem in počez. Pojedel sem vse, kar sem našel, se vrnil nekaj let nazaj in podoživel tudi takratne vrhunce enega mojih najljubših mest.
Debelo so me gledali, ko sem izjavil, da želim v eno izmed mest v delti Nila, izbral sem si Tanto. “Zakaj bi kdo šel tja? Tja ne hodimo niti Egipčani.” Ja, ravno zaradi tega, ker “nihče” tja ne gre. Saj mesto resda ni nič posebnega, ampak je tipično mesto, ki približa vsakdan navadnega prebivalca, ki ni na očeh milijonov turistov, ki državo obiščejo vsako leto. Nisem imel srca, da bi rekel “ne” ponovnemu obisku Aleksandrije, ko se je priložnost za to pokazala. Razpoloženje se mi je dvigovalo iz minute v minuto, ker se tukaj res počutim kot riba v vodi. Pa ne samo razpoloženje, kilogrami tudi.
Ker presenetljivo nisem bil razočaran ob obisku piramid v Gizi, sem tokrat želel obiskati tako imenovani črno piramido v bližini Dahshourja, malo južneje od Kaira. Ni mi uspelo, sem pa zato vseeno alternativo našel v območju Sakara, med Gizo in Dahshourjem. Na zadnji postaji rdeče linije kairskega metroja, El Monib, sem izstopil. Dolgo je trajalo, preden je nekdo sprejel izbrano vožnjo na vseh možnih aplikacijah, Uber, Careem, Bolt. Ampak manko gneče v Sakari in domačnost okolja sta mi kljub majhnim težavam zagotavljala overall odlično izkušnjo.
Preostali čas je bil namenjen druženju in skupnim točkam po Kairu, zato zanimivosti za bralca ne morem raztegniti na področje osnovnih socialnih operacij.
Tolikokrat sem omenil, da sem malo na silo rinil v Tunizijo, da mi je sedaj, po pisanju, malo žal, da sem na tak način skomuniciral, tudi sam s sabo. Z nekaj časovne distance in samorefleksije bi rekel, da niti ni bilo tako slabo, prav nasprotno. Za idejo alternativnega obiska Tunizije, brez resortov, je ta zapis mogoče celo zelo dober. Če se bo kdo kaj podobnega lotil, naj mi javi, če je temu res tako. Meni se je zdelo smiselno.
Ker sem vse skupaj bolj kot ne vzel z levo roko, je zmanjkalo goriva tudi za sprotno zapisovanje v obliki dnevnika. Še posebej me moti dejstvo, da nisem aktivno vodil evidence o porabi denarja. To vse skupaj vedno najbolj zanima. Gotovinska plačila so šla v pozabo, kartičnih pa je bilo tako malo, da bi jih nekje v globinah bančnih izpiskov še uspel izluščiti.
Nekaj let pavze od Tunizije mi bo verjetno prav pasalo, potem pa upam, da se lotim zamišljenih načrtov o obisku obeh njenih sosed.
