kdaj? december 2016
koliko časa? 7 dni
kdo? Kaja in Matic
Pisati kaj za toliko let nazaj je težko. S Kajo sva bila takrat skupaj šele dobro leto in pol. Vseeno pa to ni bilo prvo skupno potovanje. Zanimanja, želje, prioritete in komunikacija so se v tem času občutno spremenili. Ne morem se z današnjim mindsetom postaviti v tisti čas, sploh, ker je že tako (danes) namerno okrnjen budget vsakega potovanja takrat dejansko bil pogojen s finančnim stanjem dveh študentov. Kljub manku izkušenj sva dobro zategnila pas, doma se pa naposlušala, ker sva takratni božič preživela v Amsterdamu.
V enem tednu nama je uspelo videti precej. K temu je največ pripomogel odličen javni prevoz. Z izjemo severovzhodnega dela države, ki ga itak obišče najmanj ljudi in skrajnega juga z Maastrichtom, sva prečrtala večino glavnih turističnih destinacij. Amsterdam po dolgem in počez, pristaniški Rotterdam, kulturno bogat Delft in Zaandam z bližnjim kompleksom z mlini na veter Zaanse Schans. Dodala sva še, sicer poleti prijetnejša, Den Helder in otok Texel ter zaradi letov še Mariboru podoben Eindhoven. Vsak, ki na Nizozemskem obišče Amsterdam, Rotterdam in mline na veter smatra, da je videl “vse”. Bila sva mnenja, da so si manjša mesta, ki sva jih skozi okno nonstop gledala iz vlaka med seboj podobna, zato sva Haag, Haarlem, Alkmaar, Utrecht in podobne, “pustila za drugič”.
To je bil čas, ko tržaško letališče še ni postalo interesantno za irskega nizkocenovca, zato je bilo za cenejše lete potrebno vsaj do Trevisa. Logično se eno največjih evropskih letališč, amsterdamski Schiphol, s prijaznejšimi pristojbinami ni dobrikalo nizkocenovcem. Manjša mesta s svojimi letališči poberejo to (kislo) smetano in zato je tudi v najinem primeru denarnici najprijaznejši postal Eindhoven.
Peto največje mesto v državi naju je najprej na hitro gostilo ob prihodu, potem pa še cel dan pred odhodom. Kljub dvakratnemu številu prebivalstva, me še sedaj najbolj spomni na domač Maribor. Sam sem ga najbolj poznal po nogometnem prvoligašu PSV Eindhoven, Kaja pa verjetno ne. Bi bil pa presenečen, če kdo razen omenjenega kluba ali podjetja Philips pozna karkoli drugega, povezanega z mestom.
Vseeno naju je presenetilo, kako je mesto vkomponiralo svojo industrijsko preteklost v sodoben čas. Nekdanje tovarne in skladišča so postali hipsterski lokali in prenočitvene kapacitete. Pregovorno underground scena, ki je sinonim za nekdaj opuščene industrijske objekte je našla prostor pod soncem tudi v Eindhovnu. Mesto je postalo eno najbolj zaželenih za življenje. Ker je na Nizozemskem, mu ne manjka vodnih površin, parkov, trgov in logične postavitve mesta samega.
Če sem že primerjal Eindhoven in Maribor, je morda najboljši primer dobre prakse uporabe degradiranega industrijskega prostora četrt Strijp-S, kjer so zapuščene Philipsove hale našle nov namen. Nama je četrt nudila dom in lep vpogled v premišljeno prihodnost urbanega bivanja. Tezno, zbudi se!
V zimskem, decembrskem času je po Evropi navada, da centre mesta zavzamejo božične tržnice. Enako je tukaj, ljudi pa celo toliko, da normalnega ogleda mesta ni mogoče opraviti.
ZAANDAM IN ZAANSE SCHANS
Že ob prvem stiku z nizozemskimi železnicami naju je zagrabila mrzlica. Relativno ugodno in hitro se da priti v skoraj vse kotičke države. Še bolj impresivna je pa pogostost odhodov vlakov. Še preden si začneš beliti glavo, ker si zamudil vlak, se približuje že naslednji.
Drveli smo čez nepregledne ravnine, polja in gozdove, pa skozi mesta, kot sta 's-Hertogenbosch in Utrecht. Tretjino manj časa je praviloma potrebno za pot z vlakom, namesto z avtom. Vsaj na relaciji Eindhoven - Amsterdam, ki sva jo najprej premagala. V najbolj znano nizozemsko mesto in njeno ikonično železniško postajo Amsterdam Centraal se bova vrnila še mnogokrat, najprej sva pičila iz vlaka direktno na avtobus in proti mestecu Zaandam.
Ker so meje tukaj itak zabrisane, se niti ne ve, kdaj in kje se eno mesto pretopi v drugega. Tak občutek sva namreč dobila tudi v Zaandamu, ki je za najine potrebe bil kar del Amsterdama. Seveda z neprimerno ugodnejšimi nastanitvenimi opcijami. Čeprav sva v Zaandamu sem-in-tja preživela kar pet dni, je na naju največji vtis pustila mestna hiša. Kričeče zelena s pisanimi detajli, sigurno ste kakšno sliko od tam že ujeli.
Kot del Zaandama je tretirano tudi območje Zaanse Schans, verjetno drugo najbolj znano polje z mlini na veter na Nizozemskem, za Unescovim Kinderdijkom pri Rotterdamu. Bil bi greh, če vsaj enkrat ne pokukava mlinov, če sva že tukaj. Bonus ogledu mlinov, kanalov in vsega vmes so bile tudi trgovinice s spominki. Klasičnim coklom in ostalem inventarju za upokojence se je pridružila velika količina sirov. Med mlini sva začela planirati za par dni oddaljeno božično večerjo in zapravila prvih nekaj evrov preko svojega budgeta!
Tukaj bi morda bilo tudi primerno napisati kaj o nizozemskih podvigih pridobivanja celine, polderjih in uporabi mlinov na veter, na kar se pa spoznam ravno toliko, kot sem si zapomnil iz osnovne šole. Če sem si prav zapomnil, so z nasipi zajezili oziroma označili želen kos morja in za njimi vodo izčrpavali z mlini, dokler ni nastalo nekaj polju primernega. Fact checkers, na delo!
Izgubljati vrstice s predstavitvijo Amsterdama bi si morda lažje privoščil, če bi tudi tokrat pisal knjigo. Vseeno mestu, kot je Amsterdam, moram posvetiti nekaj časa. Ikonični kanali, mestne hiše, muzeji, parki, kolesarske možnosti, znamenite četrti in siva cona substanc. Na vrhu vseh seznamov zanimivosti verjetno kraljujejo omenjene stvari, ki že desetletja privabljajo (pre)velike množice turistov. Ob vsem tem je smiselno omeniti tudi osvajalsko zapuščino, ki se najbolje kaže v koreninah nogometnih reprezentantov in obilici, predvsem indonezijskih in surinamskih restavracij po celotnem mestu.
V poplavi muzejev, kjer prednjačita Hiša Ane Frank in Rijksmuseum, sva se s Kajo odločila fokus preusmeriti drugam. V, dobesedno, labirintu kanalov si lahko ustvarite svoj muzej na prostem. Levji delež k temu prispeva drugačnost stavb, ki jih nismo vajeni. Redkokdaj v Evropi nas arhitektura tako prevzame, ampak visoke kamnite mestne hiše, ki se ponosno dvigajo nad kanale so vsekakor magnet za fotografiranje in objave na Instagramu.
Ker je bil vsakodnevni prihod v Amsterdam med muzejem NEMO in glavno železniško postajo, sva imela vedno lepo izhodišče za raziskovanje mesta. V nekaj dneh sva tako obdelala praktično vse četrti, znamenitosti in najine shranjene, ostalim manj zanimive točke.
Zdi se, da je vzhodni del mesta zapostavljen. Morda je temu bilo tako pred desetletjem, sedaj bi si upal trditi, da je ta predel postal in. Kot velika navdušenca nad arašidovim maslom sva zasledila informacijo, da se je v približno tem delu mesta pojavila prva takšna prodajalna. Med uspešnim iskanjem sva naletela tudi na pivovarno in pivnico Brouwerij 't IJ, ki domuje pod mlinom na veter De Gooyer. Na obeh lokacijah sva prišla vsak na svoj račun. Opisovanje videnega brez prenesenih pomenov mi nikoli ni šlo dobro, zato se raje lotim naštevanja obiskanih zadevščin. Brez I amsterdam znaka si obiska Amsterdama ni za predstavljati. Bližnji Vondelpark je tudi pozimi poln ljudi, že samo s sprehodom skozi Rijksmuseum pa te mine, da bi vanj vstopil. Četrt Jordaan poka po šivih, enako slavni trg De Dam, kjer se kolone vijejo v vse strani, ker je tam pač tudi muzej Madame Tussauds. Okrog Oude Kerk, dobesedno stare cerkve, se mladi in stari pripravljajo na večere in noči, ki prihajajo. Prodajalci vafljev in pomfrija si manejo roke ob vseh obiskovalcih, cene so navite v nebo. Stolp Montelbaanstoren je še najmanj oblegana znamenitost, saj se fotogeničnost izboljšuje, bolj ste oddaljeni. Tudi pozimi sta vrveža polni tržnica z rožami Bloemenmarkt in turistična meka za nizozemsko ulično hrano, Albert Cuyp Markt. Stroopwaflji so nama že pri ušesih ven gledali, ko sva končno zaključila z Amsterdamom. Nepregledne množice turistov drejo po vseh koncih kanalov. Če se prepustite toku vas slej kot prej zanese tudi v famozno Rdečo četrt in njej bližnje coffee shope, ki jim popularnost ne ugaša. Se morda lahko iz prejšnjega stavka kaj naučimo tudi pri nas? Če je že nacionalni šport pobirati davke, bi se dalo kaj narediti tudi s tem …
Okrog Heinekenove pivovarne so zelene površine postlane z znaki, da konzumacija alkohola ni dovoljena med določenimi urami. Omejiti uživanje takšnih in drugačnih substanc je verjetno vse prej kot lahka naloga mestnih oblasti, nama nekaj piv ni škodilo, niti naju pripravilo k agresivnejšemu pristopu odkrivanja Amsterdama. Preko kanala IJ se na severno stran odpira še predel Amsterdam-Noord z A’DAM Towerjem, s terase katerega se lepo razprostira pogled nad celotno mesto. Seveda, če imate srečo z vremenom, v nasprotju z nama. Že če bi se fokusirala samo na parke, bi lahko tukaj prebila nekaj dni. Neštetim kanalom, hišam, stolpom, mlinom, cerkvam, muzejem in vsemu vmes lahko pa brez slabe vesti prepustite par tednov. Ker sva bila s časom in denarjem omejena, sva se brez težav zadovoljila “le” z znamenitostmi in življenjem zunaj, na prostem. Konec koncev je ta perspektiva celo bolj merodajna. Lažje si ustvarimo lastno mnenje, kot ob vplačani vstopnini, ki nas potiska v smer imeti nekaj raje, ker smo za to plačali.
DEN HELDER IN TEXEL
Da mestnemu vrvežu Amsterdama uideva, sva se za en dan podala proti severu. Nizozemski, zahodni del Frizijskih otokov sva si izbrala, da ne bodo samo mesta in mesteca. Tudi Vatski otoki jih kličejo, zaradi lege istoimenskem delu Severnega morja. Najprej je bilo treba ujeti dvonadstropni vlak do pristaniškega mesta Den Helder. Mesto je do nizozemske mornarice in bojda eno najbolj sončnih v državi. Polno je nasipov, trdnjav z jarki, ki so napolnjeni z vodo; obrambnih formacij, skratka.
Kratka vožnja s trajektom kasneje in že nas pozdravi otok Texel. Drugi po vrsti in po površini največji v arhipelagu je tudi najbolj obljuden. Čeprav sva ga obiskala v mrtvi sezoni, je kazal nekaj znakov življenja. Večina restavracij je sicer zaprtih, vendar je peščica turistov shajala brez velike ponudbe. Veter je onemogočal normalno premikanje in že normalno gledanje pred sabo. Ko sva se z avtobusom, ki vozi tudi pozimi, peljala med glavnim mestom otoka, Den Burgom, in De Koogom, sva ugotovila tudi, da avto ni nujno potreben. V De Koogu sva se opogumila in se povzpela na sipino, greben ali nasip in se zvalila po drugi strani do plaže. Pokrajina naju je navdušila, čeprav je pesek v oči približal občutek smučanja brez očal v ledenem dežju. Ravno zaradi tega pa sva bila na peščeni plaži popolnoma sama. V poletni sezoni bi si najbrž bila primorana ta košček deliti s stotinami drugih obiskovalcev.
Kaja pravi, da se ji je Rotterdam dopadel. Mene ni prepričal, čeprav se nekaterih lokacij spominjam tudi po vseh teh letih, predvsem po sodobni, postindustrijsko-minimalistični pojavi. Lepo so vkomponirali pristaniško in pomorsko dediščino v mesto, ga očistili nesnage, ki jo stereotipično pripišemo takšnim mestom in poskrbeli za veliko zelenih površin.
Prav tako je pešcem prijazno mesto, če niste na isti valovni dolžini kot domačini s kolesi. Lepo se da videti zanimive točke po mestu v nekaj urah. Mislim, da je en dan več kot dovolj za obisk Rotterdama. Od glavne železniške postaje Rotterdam Centraal se proti jugu skozi Chinatown ob kanalu vije Kruisplein. Ob hoji vzdolž kanala se na levo stran odpira možnost odhoda v center mesta, na desno pa obisk Museumparka. Kot ponavadi, sva se tudi tokrat odločila proti obisku muzejev, vendar je park sam po sebi izjemno zanimiv. Z vegetacijo, ki se lepo poda betonu, jeklu, steklu in vodi je tukaj počakati na sončni zahod kar dobra rešitev dileme, kam se dati pozno popoldan.
Z vsemi kavarnami, restavracijami in trgovinami vzdolž najprometnejših ulic občutek pristaniškega mesta zbledi. Mogoče me Rotterdam zato ni prepričal, ker sem pričakoval nekaj bolj umazanega in tipično pristaniškega. Dilema, biti bolj zadovoljen s starim in neurejenim obrazom takšnih mest ali z novim in urejenim, je vedno aktualna. Zavoljo turistične izkušnje sem nekako upal, da bom priča tistemu manj urejenemu. Namesto tega je mesto torej postalo sodobno evropsko velemesto, ki je moč usmerilo v storitvene dejavnosti. Še vedno je tukajšnje pristanišče največje v Evropi, da ne bo pomote, ampak tega občutka enostavno ni za dobiti. Bolj se zdi, da se pod vsemi visokimi bančnimi in zavarovalniškimi zgradbami množijo uporabniki drog in brezdomci. Velikokrat sta ta dva pojma tudi sinonima. Kakšni predeli mesta so res grozni, če se osredotočimo samo na ulice. Namesto čistih in urejenih ulic, se ob pogledu na sploščene kartonske škatle izogibaš vsaj iztrebkom, če že ne iglam.
Rotterdam se je v zadnjih letih, predvsem po najinem obisku, še bolj prelevil v neko utopično mesto. Pri reševanju problematike izgleda ni pomagala tudi ena najmanj rigoroznih zakonodaj na tem področju. Rotterdam se je pridružil mestoma, kot sta Frankfurt in Bruselj ter se v zadnjem času pojavlja v vlogih na Youtubu ob pripisu, da gre za najbolj narkomanska evropska mesta. V času najinega obiska se do te mere zadeve še niso razvile in prepričan sem, da se vam kot turistom v centru mesta še vedno ne zgodi nič žalega. Se morda razvija nova veja turizma tudi tukaj - temačni turizem? Čas bo pokazal, če si bomo ob naslednjih obiskih zapomnili mesto po kanalih, arhitekturi in muzejih, ali morda po čem bolj zloveščem.
DELFT
Prvotno planiran poldnevni skok iz Rotterdama je bil do Haaga. Po vsem, kar nama je pokazal Rotterdam, sva se odločila proti obisku mesta s sedežem evropskega sodišča in sva raje šla v slikoviti Delft, ki je pravzaprav na pol poti.
Odlična odločitev! Sicer zelo priljubljena izletniška točka Nizozemcev je bila meni znana zgolj po Vermeerjevi sliki, Pogled na Delft. Pravzaprav je nisem poznal po imenu, niti vedel, da predstavlja Delft. Ampak hej, poznal sem pa jo! Mesto je zgodovinsko in kulturno izjemno bogato. Zgodbe se pišejo in pripovedujejo same od sebe. Verjetno bi pri izbiri mesta za fotografijo na razglednici Delft kotiral zelo visoko. Picture-perfect bi bil angleški izraz, primeren za opis tega mesteca.
Centralni del, Binnenstad, se ponaša s kanalčki, trgi, ozkimi uličicami, ikonično mestno hišo in veliko cerkvijo Nieuwe Kerk, ki jo najdemo na vsaki fotografiji od tukaj. Bogata izbira barov s pivi je pomagala, da sva si mesto zapomnila po še čem.
Poldnevni izlet za Delft zadošča, smešno enostaven in frekventen javni prevoz s povezavami do Rotterdama in Haaga pa zadevo še bolj olajša. Delft je morda tudi najenostavnejše mesto za odkrivati peš, saj so razdalje znotraj omenjenega središča izjemno majhne.
Kljub majhnosti ima svoje unikatnosti; med drugim je od tukaj znamenita delftska keramika, ki si skupaj z Johannesom Vermeerjem deli mesto na Wikipedijini strani o kulturi v Delftu.
Nizozemska niso samo droge, kolesa in kanali. Že res, da je po tem najbolj poznana, ampak že pogled na mesta po državi razkrije, da se pod površjem skrivajo zanimive zgodbe iz zgodovine, kulture, arhitekture, gastronomije in srečnega življenja. Ena najenostavnejših držav za potovanje nama je celo s študentskim budgetom omogočila njeno raziskovanje.
Žal pa morajo biti ponosni tudi na enega najslabših piv na svetu, Heineken.