ODPRAVA 2026/2027
Tukaj boste našli zapise z najinega enoletnega potovanja po svetu. Pričakujte javljanja v obliki dnevnika vsakih 7-10 dni, če bodo razmere to dopuščale. Na interaktivnem zemljevidu lahko spremljate najin napredek. Za aktualno vsebino pa obiščite najina socialna omrežja, predvsem instagram, kjer sva veliko bolj aktivna.
Hvala, ker naju spremljate.
Izstopila sva z vlaka v mestu Kungrad, prvem večjem mestu v Uzbekistanu, gledano iz zahoda. Ura je 01:15 zjutraj in midva sva brez plana. No, to ni čisto res. Veva že, da bova danes šibala proti severu do vasice Moynaq na (nekdanji) obali Aralskega jezera. Do takrat pa; sreča z odprto čakalnico, boleč hrbet na cvilečih klopeh in … spanje?
V poplavi taksističnih ponudb že sredi noči, da naju zapeljejo do Moynaqa, sva zrealizirala, da mogoče to vseeno ni tako neznana vasica, kot si midva predstavljava. Kljub temu sva počakala do ranega jutra in z optimizmom krenila proti avtobusni postaji. Ker iskanje po Googlu, Caravanistanu in Redditu pač daje upanje, da obstaja avtobus. Da nama ni uspelo najti avtobusa, nama štejem kot poraz. Ne zgolj zato, ker sva namesto en evro plačala tri za shared taxi, ampak zato, ker hočem, da mi zadani cilj vedno uspe doseči. Pa mi izgleda ne. Cesta med Kungradom in Moynaqom je definitivno videla že boljše čase, čeprav se je ob vožnji z avtobusom nazaj grede tudi ta misel umirila. Taksisti pač vozijo kot norci. Z dvema popotnikoma iz države, za katero še ni slišal na zadnjem sedežu si je verjetno rekel, da bo pokazal, kaj zna. Me veseli, da sva ostala cela. Tista trditev, da nimava plana dejansko ni bila za lase privlečena. Ne vem sicer, kdaj bi naj bila glavna sezona za obisk Aralskega jezera, ampak pomlad to očitno ni. Moynaq je skoraj kot mesto duhov. Šele v tretjem hostlu imava srečo (prvi je bil poln, drugi pa že podrtija), da se ustaliva. Ekskurzija na Aralsko jezero se tako lahko prične.
Kaj vemo o tem, nekdaj četrtem največjem jezeru na svetu? Iz osnovne šole se spomnim le njegove omembe. Za vse ostalo kar vem, se lahko zahvalim svoji vedoželjnosti. Na kratko; V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Sovjetska zveza za potrebe namakanja bombažnih polj v Uzbekistanu speljala reki Amu Darja in Sir Darja (ki se jih tudi spomnimo iz šole, ne?) od jezera in tako v dobrih šestdesetih letih od takrat poskrbela, da se je jezero zmanjšalo za neverjetnih 90%! Ni potrebno iskati kompleksnosti in delati študij, če bi lahko bilo kako drugače. Posledice človeške neumnosti zaradi požrešnosti in profita so še kako vidne tudi danes. Vzhodni del jezera je popolnoma suh in je zdaj slana puščava Aralkum. Namesto rib in ribičev se na območje nekdanjega jezera zdaj vrstijo izleti turistov, ki želijo videti zarjavele, razpadajoče ribiške ladje na suhem, več kot sto kilometrov od trenutnega jezera! Bolj o tem razmišljam, manj mi je jasno, kako so se lahko tako zakalkulirali, saj upam, da kar gledamo zdaj, ni bilo storjeno namerno. Kljub potencialu, ki ga (nekdanje) Aralsko jezero ima za turizem, sva videla bore malo ljudi. Mogoče se bo s porastom turizma v mestih na svilni poti nekaj njih preusmerilo v Karakalpakstan, kjer leži Moynaq, vendar se ta regija pač ne ponaša s turkiznimi kupolami na mošejah, zato za Instagram ni toliko zanimiva. Spominske, informativne in opozorilne table delajo družbo spomeniku na razgledni ploščadi. Apokaliptičnim prizorom največjih naravnih katastrof s človeškim podpisom bi morali dodati tudi tega.
Da ne zaplavam preveč v negativne vode, naj se vrnem nazaj na pozitivo! Iz Moynaqa sva uspela dočakati avtobus. In ne samo do Kungrada, temveč celo do Nukusa. Medtem, ko se šofer med pljuvanjem lupin sončničnih semen ob glasnih bitih uzbekistanskega Ace Lukasa trudi izogibati luknjam na cesti si mislim, kako preprosto je lahko življenje tukaj in si zadnji stavek napišem v beležko, ker se mi zdi, da bo dobro izpadel. Ta njihov pevec je sicer Arislanbek Asqarov in ne vem, če je podoben Aci Lukasu. Slednjega poznam samo iz kratkih posnetkov na internetu, ko z viski kolo in čikom v roki orgazmira na svoj Casio sintisajzer, ali karkoli že ima. Tri ure kasneje sva se znašla v prestolnice Karakalpakstana. Precej grobo mesto, brez turističnih znamenitosti. Vsaj brez takšnih, ki bi naju pritegnile. Povleklo naju je na bazar in tja sva se vedno znova vračala. Navezala stike s fanti za točilnim pultom gaz vode, “karakalpakstanske Coca Cole”, kot so jo poimenovali, se za majhen denar vedno znova dobro najedla in uspela ujeti momente, ki bi jih nekateri tretirali kot street photography. Zaenkrat še vedno trdim, da sva tukaj doživela najbolj pristen Uzbekistan. Bomo videli …
Planirala sva, kaj bi naprej. Zavedala sva se bližanja turistično razvitejšemu centralnemu in vzhodnemu Uzbekistanu, predvsem svilni cesti, vendar naju je vrglo na rit, ko sva do tja uspela priti. Gremo lepo po vrsti.
Dva avtobusa kasneje se znajdeva v Khivi, najmanjšem izmed treh paradnih konjev uzbekistanskega turizma. Od nekdaj sem si želel videti te veličastne zgradbe, mošeje, madrase, njihove mozaike in barvni kontrast. Nisem bil razočaran. Fotoaparat in telefon sta delala sto na uro. Instagram storyji so se polnili, ideje za knjigo, ki jo bom sigurno napisal, so vrele iz mene. Potem pa sva bila postavljena pred dejstvo, da je treba v najstarejši del mesta, tistega za obzidjem, plačati vstopnino. Zelo rad nergam nad marsičem, ker pa že celo življenje delam v turizmu, sem pa bil sedaj v slepi ulici. Po eni strani mi je šlo na živce, da se ne da sprehoditi po starem mestu brezplačno. Pa saj nisva imela namena vstopati v noben muzej! Ko sva se pa skozi trgovino s spominski uspela stisniti v mesto neopažena, pa sem se uščipnil in se zamislil. Pa saj vstopnine so naš vsakdan v Evropi! To sicer vseeno pomeni, da se s tem začenja masovni turizem, ampak na začetku je od tega še vedno več koristi. Ne znam se postaviti na pravo stran. Še vedno mi gre na živce, tudi v našem delu sveta, da se za naravno in kulturno dediščino mora plačevati. Ampak, če se s tem prepreči vandalizem, smetenje in malo pomaga lokalnemu prebivalstvu, o slednjem na dolgi rok dvomim, upravičeno, potem pač naj bo! Midva sva še vedno uspela najti alternativo! Za zbistritev glave pa ne sme manjkati bazar, kjer se dobro in poceni je, spoznava domačine in užije lokalni vibe.
Medtem, ko sva se iz Khive pomikala še bolj proti vzhodu, do drugega dragulja svilne poti, sva že prepričana en drugemu trdila, da pa res ne misliva plačevati vstopov v stara mesta. Bukhara nama je dala to, kar sva pričakovala najprej od Khive, potem pa še od Samarkanda. Normalne cene, odprto raziskovanje celotnega mesta in občutek, da lahko brez motečih faktorjev odkrivava novo destinacijo. Khiva je verjetno premajhna, da bi se naval turistov porazgubil. Na vsakem koraku se nekaj ponuja, tišči v obraz in posiljuje s taksiji. V Bukhari je drugače. Nekje sem prebral, da naj pri planiranju obiska mest na svilni poti pazimo in se ne prenaglimo ter ne precenimo svoje želje in zanimanja o srednjeveški islamski arhitekturi. Naj bo to smernica tudi za ostale destinacije. Moramo res na Bali za dva tedna, ker od nas to pričakujejo? V Pariz za en teden ali na Ibizo žurat? Je to tisto, kar iščemo, ali samo fajn izgleda pred odhodom? Iskreno povedano, je za vsako od teh mest dovolj en dan, eno popoldne, če hočete. Tudi za naju bi bilo. Ampak ne hitiva, obiščeva še kaj več od glavnih atrakcij in včasih so te pravzaprav v drugem planu. Verjetno se da spraviti uzbekistanske turistične bisere v en hiter teden. Videli bi vse, kar bi želeli dati na Instagram, bili v novi državi in poskusili nekaj novega.
Resno razmišljava, da v najin plan vključiva še Južno Korejo. Po prvem obisku novembra 2024 (preberite knjigo, prosim) sva bila prepričana, da se bova enkrat vrnila. Ta enkrat se mogoče v daljavi že prikazuje. Kaj hočeva, Koreja se lepi na naju. Ker sva v Nukusu spoznala cimra iz Koreje in se z njim na poti še vedno redno srečujemo sva prepričana, da nama vesolje s tem hoče nekaj povedati. Pa še kimči je na vsaki tržnici. Hm …
Naj samo še pripomnim, da sem prebral milijon enih člankov in pogledal stotine posnetkov, kako je Uzbekistan neodkrita destinacija, najcenejša država za potovanje in še kaj bi se našlo. Ja, malo morgen. Tisti, ki je to napisal je, upam, vsaj dobil nekaj plačano. Morda to drži do Urgencha, s prihodom na svilno pot pa na to pozabite! Ne pravim, da cene niso ugodne in, da neodkritih kotičkov več ni. In od kdaj je vlak najdražje prevozno sredstvo?!
Ob zgodnjih prihodih na destinacijo sem vedno razpet med zadovoljstvom, ker bom imel celoten dan v mestu in nejevoljo zaradi utrujenosti. Tokrat sem se bolj nagibal k slednji. Kljub spodnjim pogradom na spalnem vlaku (to kar vzemite za sveto, it is the only way), sva bila precej pobita. Ob pol petih zjutraj priti v novo državo, v novo mesto, ni kar tako. Je pa fajn, ker si pač tukaj in je to del avanture. Medtem, ko so se nama zapirale oči na klopcah pred železniško postajo, ki je napol podrta zaradi renovacije in so nama družbo delali samo lokalni zapiteži, sva uspela pobrskati po spletu in rezervirati najcenejšo opcijo. Neodzivnosti jim ne moreva očitati, je le šlo za izjemno zgodnjo uro. Kljub nenaspanosti sva se do najinega hotela, ki ga sam tako ne bi okarakteriziral, ampak dobro, z nahrbtniki odpravila peš. Saj ne, da je pet kilometrov dolga razdalja. Gre pa vseeno za podvig. Na srečo sva prijavo v hotel lahko naredila že ob 8. uri zjutraj (!), kar je svojevrsten šok. Par kitic sva odspala in se strinjala, da v mestu Atyrau, kamor sva prispela, ne bova pretiravala in bova šla “na izi”.
Ker pa na miru pač ne morem biti, sem povsod vlekel zraven tudi Kajo. Najprej na tržnico, pa izgubljat živce po bankomatih, potem sva šla raziskovat izginjanje Kaspijskega jezera v vasico Damba, mestne (zabaviščne) parke in tako naprej. Na temo problematike izginjanja Kaspijskega jezera sva sicer naredila tudi kratek video, ki ga najdete na najinem Instagramu. Nikjer nisem zasledil, da bi se s to problematiko kdorkoli ukvarjal. Pretok afriških rek upada. Vemo. Aralsko jezero izginja. Vemo. Kaj pa največje jezero na svetu? Da ne bo dileme, to je seveda Kaspijsko jezero. Ali pa morje, če hočete. Za države brez obale na pravem morju je Kaspijsko vsekakor morje. Je gromozansko, je slano in na njem se lahko počne vse, kar se lahko tudi na Jadranu. Edino Jadrolinije pa res nimajo. Luzerji.
Mesto nama je priraslo k srcu, kljub temu, da ga ne poznava. No, pa naj se javi nekdo, ki je že slišal za Atyrau. Trudijo se ga urejati, promenada ob reki Ural se prenavlja, parki in zabavišča so polni, ljudje uživajo na ulicah. Zaznala sva enak princip kot v Rusiji, s tem, da je tukaj še nekaj zaostanka. Mesto se je sicer do razpada Sovjetske zveze imenovalo Guryev. Je pa še vedno glavno mesto za energetiko v Kazahstanu. Se kar voha …
Kam naprej? Ker sva zahodni Kazahstan tretirala kot tranzitno regijo, vlak za Uzbekistan pa sva imela šele čez nekaj dni, sva se morala nekam dati. Izbrala sva regijo Mangistau oziroma njeno prestolnico, Aktau. Ta prav tako leži ob Kaspijskem jezeru, pravzaprav še bolj, kot Atyrau in Astrahan, ki sta še znotraj delte svojih rek. Po devetnajst-urnem nočnem vlaku končno uspeva priti do mesta Aktau. Ali bolje rečeno v, zdaj že njegovo predmestje, prej pa čisto svoje, Mangistau, kjer je glavna železniška postaja. Ne boste verjeli, tudi to prenavljajo. Ali slučajno voham nek trend? Aktau na prvi pogled spominja na klasično sovjetsko mesto, ki je svoj bum doživelo debela desetletja nazaj, še v zlatih časih Sovjetske zveze. Socialistični bloki, manko starih zgradb, ki smo jih navajeni iz Evrope in ulice, ki se vlečejo v nedogled. Izgleda, da imajo vsa podobna mesta skupni imenovalec. Je pa res, da so bila grajena z drugačnim namenom, kot so uporabljena danes. Ne manjkajo niti spomeniki borcem med Drugo svetovno vojno in murali po blokih. Kaj drugega je sploh bilo za pričakovati? Največja znamenitost mesta so pa verjetno mikro distrikti, ki nadomeščajo ulice. Ja, prav ste prebrali. Poimenovanje ulic v mestu Aktau ne obstaja. Zato bi nekomu v desetem mikro distriktu v stavbi sedem in stanovanju oseminšestdeset na pisemsko ovojnico zapisali 10-07-68, Aktau.
Ker sva bila zdaj končno spet na sami obali Kaspijskega jezera, kot leta 2017 v Bakuju, se je ponovno ponudila priložnost namakanja. Tega v Azerbajdžanu nisva storila, ker se nama je voda zagabila ob promenadi v mestu. Zamislite si, da bi vonju splitske rive dodali še vizualni material tega, po čem smrdi. No, tako je bilo. Aktau je zadeve očitno peljal po drugi poti. Za kopanje so uredili nekaj plažic ob obalni promenadi, ki se vije ob znamenitih klifov iz bog-ve-kakšne kamnine.
Malo nama je vse dni obiska nagajalo vreme, predvsem megla, ki je očitno izjemno pogost pojav. Se pa lahko v pol ure popolnoma zasuka, kot se je na dan mojega kopanja. Zakaj samo mojega? Po desetih minutah cincanja zaradi ledene vode in spolzkih kamnov sem končno namočil svoje izklesano telo z bosanskimi rokavi v slano jezero. Lokalni otroci, ki v vodo skačejo kar v trenirki, se z mojim dojemanjem temperature očitno ne strinjajo. Ko se enkrat potopiš itak ni sile, pa še veter je pihal toplo. Tik pred Kajinim korakanjem proti vodi pa opaziva kačo. Iiin Kaja ostaja na suhem! Štiri kače v desetih minutah potem dokončno potolčejo njene upe na kopanje. Moram pa priznati, da bi se tudi sam odločil proti, če bi imel kaj v glavi ali pa bi kačo zagledal pred “skokom” v vodo. Kaj hočem, ignorance is bliss.
Regija Mangistau, katere glavno mesto je Aktau, se razteza na ogromni površini. Sploh nam Slovencem so razdalje v Rusiji in Centralni Aziji nepojmljive. Če malo poguglate pokrajino, ki jo omenjena regija ponuja, vas takoj potegne vase. Spektakularno. Če ste, kot midva, na to popolnoma nepripravljeni in potujeta samo dan vnaprej, potem boste enako presenečeni kot midva, ko boste pogledali cene (več)dnevnih izletov oziroma tur. Ko se nama je plan čez Iran podrl pravzaprav nisva imela niti ideje, kaj bi v zahodnem Kazahstanu obiskala, iskala sva vlak kar direktno do Šimkenta ali Almatija. Pa sva zaradi informacije o vlaku iz zahodnega Kazahstana v zahodni Uzbekistan to potem prilagodila. Kot se za naju spodobi, si lahko zdaj očitava manko planiranja, čeprav sva se dogovorila, da tega niti ne bova počela. Zato priporočam vsem, ki se odpravljate v regijo Mangistau - splanirajte vnaprej ali si pa vzemite več časa in ga preživite izključno na večdnevni turi. Mora biti neverjetno!
No, midva sva morala iztisniti karseda največ iz malenkost slabše situacije. Iz Aktaua sva z vlakom skočila uro in pol severneje, v mestece Shetpe. Samo po sebi nič posebnega, mogoče dobro izhodišče za obisk slavne gore Sherkala. To sva obiskala tudi midva. Mimogrede, tudi v Shetpeju delajo železniško postajo. Da vidiva vsaj nekaj od te famozne mangistauske pokrajine sva potem slučajno našla še lokalca, ki naju je kot taksist zapeljal v neposredno bližino Sherkale. To je pravzaprav nek monolit, ki je zaradi oblike včasih poimenovan tudi jurta. In je na bankovcu za 1000 kazahstanskih teng. Bolj kot pokrajina so naju pritegnili divji konji, svizci in oprezanje za kačami. Zdaj si nonšalantnosti ne smeva več dovoliti. Izgleda je najina supermoč, da z alternativnimi opcijami prideva do svojega cilja; tokrat je to bila Sherkala, pa čeprav okoli riti v žep.
Od prvega obiska Kazahstana, v njegov jugovzhodni del se bova vrnila malo kasneje, sva se poslovila z novim nočnim vlakom v Beyneu, postojanko sredi stepe, ki bi ga lahko enačil z našim Zidanim Mostom. Več kot železniško križišče, in zaradi tega pomembnost, pač ne premore. Ko se po še enem dnevu, prebitem na vročem soncu in v iskanju sence z velikimi nahrbtniki končno vkrcavava na vlak za Uzbekistan, naju prevohavajo psi, preglejujejo in zaslišujejo vojaki in v polomljeni ruščini nagovarjajo sprevodniki. Pa tudi tukaj so delali novo železniško postajo! Oddahneva si lahko samo za nekaj ur, dokler naju ne pozdravi nova, šesta država tega popotovanja. Čas teče drugače, ko ne potuješ z letali. Zdi se pa mi, da sva se že privadila takega, za marsikoga nekonvencionalnega premikanja. S prihodom v Uzbekistan planirava še bolj upočasniti najin tempo. Prihajajo namreč Aralsko jezero, svilna pot, gorski prelazi in ceste Tadžikistana ter prelepa kulisa Kirgizistana. Bucket lista poka po šivih!
Preden pa zapis zaključim, spet tik pred vstopom v novo državo, tokrat Uzbekistan, pa vam pustim še en fun fact. Ste vedeli, da je bil Kazahstan teoretično za štiri dni sam “Sovjetska zveza”? Leta 1991, ko se je v svetu dogajalo marsikaj, se je drobila tudi Sovjetska zveza. 12.12., ko je Rusija razglasila svojo neodvisnost, je Kazahstan zaspal in se zbudil šele 16.12. In tako (p)ostal zadnja republika pod rdečo zastavo s srpom in kladivom. Ker tega ne morem poturiti v normalen pogovor s prijatelji sem zelo vesel, da sem to končno dal iz sebe. Odkar sem to prebral, je v moji glavi samevalo vsaj pet let.
Slab teden dni počivanja v Tbilisiju se je končal hitreje od želja. V gruzijski prestolnici sva skakljala med, za naju, že obiskanimi točkami in nekaterimi še neodkritimi. Zdi se mi, da postaja vse bolj podoben Krakovu in Pragi, pa ne vem, če je to dobra stvar. Primerjam pač s pristnimi izkušnjami izpred devetih let, ko se je zdelo, da sva Gruzijo odkrila prva.
Srečala sva se s Theom, Couchsurfing gostom iz Francije, ki sva ga gostila v Kopru in na Pagu, da smo tudi na skrajnem vzhodnem robu Evrope spili pivo. Če sva krivico popravila z obiskom Mestie, sva morala enako storiti tudi z mestom Gori, rojstnim krajem sovjetskega voditelja Stalina. Od mesta nisva pričakovala nič več od Stalinovega muzeja. Na koncu sva pa dobila mnogo več ravno od vsega ostalega, ne pa muzeja. Ta je bil, milo rečeno, razočaranje. Ampak v redu, verjetno bo to eden redkih, ki jih bova obiskala, tako da sva se raje osredotočila na prvinskost Gorija, ki ponuja izkušnjo, kakršno sva imela z Gruzijo ob zadnjem obisku in za katero sva brezuspešno hlastala tokrat.
Zdaj, ko sva ostala sama, je sledila prva nova država na potovanju in obenem največja uganka - Rusija. Tudi tukaj ne bova ostala popolnoma osamljena, saj bova v Vladikavkazu v objemu mojega sošolca s Turistice, Marsela, ki nama bo močno pomagal ob najinem prvem obisku Rusije, sploh v teh, khm, težkih časih. Na tem mestu je prav, da se mu še enkrat javno zahvalim, da nama je pomagal pri marsikateri stvari, ki bi sicer vzela nekaj časa, živcev in denarja več. Še pred tem je pa bilo treba vstopiti v državo. Po izgubi živcev na čisto vsakem mejnem prehodu do zdaj, sva nekaj podobnega pričakovala tudi na ruskem. Kljub zahtevani vizi in napeti situaciji je bil vstop v Rusijo paradoksalno najhitrejši. Saj ne vem, če sem si od vstopa v novo državo oddahnil zaradi enostavnega procesa ali zaradi dejstva, da je končno napočil čas, da zapustiva vratolomno razpoloženega voznika in njegov minibus, ki nas je na znameniti gruzijski vojaški cesti čez Kavkaz parkrat približal prehitremu koncu. Ker v Gruziji 1. maj ni praznik, sva takrat opravila še zadnje priprave, to je pomenilo predvsem, da zamenjava nekaj denarja v ruske rublje. Če živite v jami, je v Rusiji trenutno uporaba zahodnih kreditnih in plačilnih kartic namreč onemogočena. O tem bom zagotovo pisal še v naslednjem zapisu, lahko pa že prvi dan po prihodu v Rusijo to potrdim. Po dolgih pogovorih se odločiva prvič tudi kupiti VPN, ki sem ga do zdaj uporabljal zgolj v brezplačni obliki, če je kdaj kaj zagustilo. Zaenkrat dela zelo dobro, pravi preizkus bo pa šele Kitajska.
Če se vrnem v Vladikavkaz; mesto je na prvi pogled zelo lepo urejeno. Na spletu kroži veliko zapisov o tem, kako je neurejeno, nezanimivo in nasploh pripravljeno, da v njem preživite zgolj nujnih nekaj ur ali eno noč, da se odpravite v gore. Kot neko izhodišče bi torej naj služil. Midva sva sicer drugačnega mnenja tudi zaradi dejstva, da sva z lokalcem pod pazduho bolj povezana s tem okoljem in tako ovrževa prej omenjene trditve spletnih vsevedov. Ko sem Kaji v prvi uri rekel, da me urejenost in čistoča spominjata na Ljubljano si nisem mislil, da se bo pridružilo tudi vreme. V poplavi negativnih novic iz teh krajev se najino slabo vreme zdi kot sarkastičen komentar. Je v tuji državi sploh kaj boljšega, kot imeti lokalca za svojega vodnika? Na kavkaška brezpotja do Mesta mrtvih in čez dva prelaza sva imela privilegij biti vodena. Famozno Mesto mrtvih v vasici Dargavs doživlja velike spremembe; zaradi nespametnega vedenja nekaterih obiskovalcev se počasi ne bo več dalo sprehajati med hišami in na nekaj centimetrov opazovati okostij. Verjetno bo zaradi tega napisana kakšna diplomska naloga o temačnem turizmu manj. Primerjavam med Gruzijo in Severno Osetijo - Alanijo, regijo, kjer leži Vladikavkaz in kjer smo obiskali gore, se nisva uspela izogniti. Le kako bi se naj, če pa se podobnosti kar vrstijo. Od pogledov na pokrajino, izgleda domačinov, stila vožnje, kulinarike, … Še največja razlika ob prehodu meje se je ustvarila v kvaliteti cest v prid Rusije.
Ker sva bila malenkost pod časovnim pritiskom deset-dnevne vize, sva tehtala med opcijami, kaj bi do kazahstanske meje še obiskala. Bosta to Grozny in kaspijska obala z Mahačkalo? Morda Soči? Odločila sva se za Volgograd, prizorišče ene najpomembnejših bitk v Drugi svetovni vojni in mesto, ki je nabito z emocijami in zgodovinsko auro. Slučajno sva se tukaj znašla tik pred 9. majem, Dnevom zmage. Cene so se zato malo povišale, gneča je narasla in mesto se je pripravljalo na vsesplošno praznovanje. Kot v Vladikavkazu sva tudi tukaj skoraj ostala odprtih ust, ker urejenosti ruskih mest na takšnem nivoju res nisva pričakovala. Saj veva, da je treba medijska poročanja dandanes vzeti z veliko rezervo, ampak morda kakšen obisk in opisovanje realnega stanja ne bi škodil novinarski objektivnosti. Pa ne bom zdaj o tem … V poplavi rdeče barve in spomenikov Druge svetovne vojne sva našla čas za premnoge parke, ker se je vreme tako popravilo, da sva pristala že v kratkih hlačah. Z mogočno reko Volgo v mislih sva se nato dokončno odločila tudi za potrditev najinega prvotnega načrta v Rusiji in s tem obiska mesta Astrahan. Dodobra sva spoznala pozitivne (urejenost sistema, priročnost, spanje in prevoz v enem, razvejanost omrežja) in negativne (zvit hrbet, cena) strani voženj z vlakom po največji državi na svetu. Kljub trpljenju hrbta in veliki luknji v denarnici naju to ne bo odvrnilo od zaenkrat neizpolnjene želje - Transsibirske železnice.
Hvalospevom Vladikavkaza in Volgograda lahko enostavno priključiva še Astrahan, kjer sva naletela ravno na parado ob Dnevu zmage in s tem v živo doživela ponos in pripadnost Rusov. Navadni ljudje so znova dokazali, da si vsaka država zasluži obisk in našo pozornost. Kljub jezikovni prepreki - POZOR! V desetih dneh sva naletela na vsega štiri angleško govoreče ljudi - se z najino komično ruščino in slovanskimi koreninami daleč pride.
Verjetno vas na koncu vse najbolj zanima še ena stvar, varnost. Niti sekunde se nisva počutila ogrožena. Edini pokazatelj, da se nekaj dogaja, je bilo krajše zasliševanje, pa še to šele ob izstopu iz Rusije v Kazahstan. Dejstvo je, da je treba včasih prilagoditi naše razvajene riti in se za obisk držav, ki niso v skladu z “zahodno” agendo, pač drugače pripraviti. Nama je največje preglavice delalo plačevanje, ker se vsepovsod plačuje s karticami, najine pa niso delale. Imeti zalogo gotovine je torej ključnega pomena, kar je nama, sicer za las, uspelo. Trgovine so polne, ljudje oblečeni (boljše) kot pri nas, parki so pokošeni, otroci se smejijo, javni prevoz obratuje, semaforji delajo in sonce sije.
Zapis končujem ravno, ko za sabo puščamo reflektorje mejne kontrolne točke med Rusijo in Kazahstanom, da se naslednji zapis na sveže začne v mestu Atyrau, na delti reke Ural ob Kaspijskem jezeru. Končno v “Stanih”!
Pot med Zagrebom in Plovdivom, prvim postankom na najini poti, je izjemno meglena, z redkimi vmesnimi prebliski. Sedemnajst ur je vse skupaj trajalo, omenjeni prebliski pa so povezani predvsem z okvarami avtobusa (kar trikrat) in čakanjem na mejah, kjer levji delež prispeva izstop iz Hrvaške. Ker je pot dolga, bila sva pa šele v prvem dnevu, se bom vzdržal komentarjev za dobro svojega mentalnega zdravja.
Plovdiv sva izbrala za nekakšen layover, ker tukaj še nisva bila. Plan je bil, da kar isti večer po prihodu že nadaljujeva pot proti Istanbulu, zato prenočišča nisva rezervirala. Komaj sva sicer zvohala prostor za hrambo prtljage, da sva nekaj uric le dobila iz mesta. Morda zaradi vseh tegob na poti, morda zaradi težav s puščanjem prtljage - od Plovdiva sva pričakovala več. Preden se vsuje val kritik, da je par ur premalo; se ne strinjam, mesto se začuti takoj. Poleg tega sva na poti, ne destinacijsko orientirana.
Pokazatelj, kaj naju, vsaj glede cen, čaka v Istanbulu, je bila že cena avtobusne karte. Za šesturni avtobus do Istanbula sva namreč dala le nekaj evrov manj od prejšnjega, s katerim sva prišla celo pot od Zagreba. Ampak dobro, Istanbul je le Istanbul, ima nek svoj šarm. Šarm, ki je ob zavedanju nove cenovne realnosti začel bledeti. Ob nekem splošnem prepričanju, da je Turčija poceni in, da turška lira pada, se hitro zgodi, da se situacija obrne v neželeno stran. Pred devetimi leti, ko sva nazadnje obiskala največje turško mesto, sva se izgleda razvadila in pričakovanja od takrat vsilila v svoje razmišljanje za tokrat. Ups. Dnevni budget se nama je tukaj nenadejano višal. Kljub temu se nisva pustila motiti in sva peš obdelala glavne turistične znamenitosti, seveda od zunaj, ker vstopnina je nepotreben strošek na enoletnem potovanju, če sva vse to že obiskala. Klasično zgodnjepomladansko muhasto vreme nama ni pokvarilo iskanja kakšnih, za naju, na novo odkritih delov mesta, čeprav nemogoče, pa se vseeno zdi, da so množice turistov še večje in še vedno rastejo. Med knjigami na spletni strani poiščite tisto iz Istanbula, da zdaj tukaj ne izgubljam časa in na dolgo pišem o temi, o kateri sem že.
Zdaj verjetno že ptički čivkajo, da sva sprva planirala obisk Irana, a se zaradi napadov nanj tega lotiva kdaj v prihodnje. Tako sva prilagodila tudi obisk Turčije, ki je namesto planiranih Adane, Gaziantepa in Kurdistana ostala z Istanbulom, devetnajst-urnim avtobusom in Trabzonom. Razen dejstva, da avtobusi na dolgih vožnjah v Turčiji nimajo wc-ja in je nanj treba čakati tudi do pet ur, je vožnja potekala brez posebnosti. Sva se pa zato odločila v Trabzonu poiskati bivanje preko platforme Couchsurfing, ki povezuje popotnike z omejenimi finančnimi sredstvi in gostoljubje domačinov. Ker sem se jaz tega že posluževal kot gostitelj in kot gost, sem zdaj v realnem življenju lahko v to izkušnjo vrgel še Kajo. Izven velikih mest je gostoljubje vseh ljudi itak največje. Kratka vožnja z minibusom naju je ločila do mirnih gričkov okrog Trabzona, ki se zdijo stotine kilometrov vstran. Pričakujem, da bo gostoljubje ljudi zgolj še raslo, bolj se bova oddaljevala od “zahodnega” sveta, nevezano na Couchsurfing. Kaj naj rečem, kar ni že zajeto v videu na Instagramu … Mir in tišina med lešnikovimi nasadi bi lahko bil naslov tega zapisa. Ne smeva si dovoliti, da bi naju tako pozitivne izkušnje razvadile za vnaprej, ampak težko je brzdati navdušenje. Verjetno bo bolj sočno brati o slabših izkušnjah, ki pa si jih kljub temu želiva čim manj. Kot, da bi se na naju lepil Iran sva ravno tukaj, sredi ničesar, spoznala še punco iz Teherana in tako direktno navezala stik za obisk te prelepe države enkrat kasneje. Preden sva odrinila proti gruzijski meji, sva se v Trabzonu spopadala še z enakimi problemi, kar se tiče prtljage, kot v Plovdivu.
Ko je iz plana odpadel Iran, sva iskala alternativo prehodu iz Evrope v Azijo. Na koncu je padla odločitev, da se nama v Gruziji pridružita Katarina in Jure, zato sva črtala vse ostalo in pičila proti eni najinih najljubših držav. Hiter tempo in čudne situacije v prvem tednu so dosegle višek na turško-gruzijski meji, kjer so Kajo v državo spustili s slovensko osebno izkaznico, takoj za njo pa mene ne. Če se vrnem na začetne vrstice tega zapisa - raje se bom zadržal, da Kaja vidi, da zmorem tudi to. Čeprav bi jih najraje raztrgal. Strani v potnem listu se mi zdaj brez potrebe polnijo z žigi držav, kjer to naj ne bi bilo potrebno. Navaditi se bova morala tudi štuklanja različnih tipov prevozov do in od mejnih prehodov in hoje preko kontrolnih točk. Na gruzijski strani sva pričakovala maršrutke do Batumija, ki pa jih začuda nisva našla. Nova pridobitev je linija mestnega avtobusa, ki naju za špukec cene od meje pripelje do mesta. V deževnem Batumiju bova počakala na družbo, se najedla gruzijskih jedi in slabo spala v vlažni sobi. Vse to zavoljo skladanja z najinim dnevnim budgetom. Tudi Gruzijo (pa še Armenijo in Azerbajdžan) sva obiskala devet let nazaj in tudi to knjigo najdete na spletni strani. Zdaj bova lahko primerjala spremembe od takrat. Batumi je postal kičasto turističen in tukaj bom opisovanje mesta zaključil. Že takrat sva obžalovala njegov obisk, zdaj je postalo še manj privlačno. In takrat sva se tolkla po glavi, zakaj nisva raje šla v gore. No, končno je napočil tudi trenutek, da popraviva ta greh. Skupaj s Katarino in Juretom se s postankom za eno noč v Zugdidiju znajdemo v gorskem mestecu Mestia. Že vožnja do tja je dih jemajoča, na čase nevarna in sama po sebi atrakcija. Pred tem pa še večurno čakanje na zapolnitev vseh sedežev na maršrutki. Na prvi pogled je Mestia kot kakšna alpska smučarska vasica, vendar konec aprila, kljub dovolj snega, kot mesto duhov. Na prste ene roke lahko preštejemo odprte gostilne, gostišča in hoteli samevajo, ulice so bolj polne konjskih in kravjih iztrebkov, kot ljudi. Ne vem, zakaj so prišli ostali trije, jaz sem sem želel zaradi znamenitih svanskih stolpov, ki v tem delu Kavkaza, Svanetiju, kraljujejo že tisoč let. Nekdanji obrambni stolpi so zdaj izkoriščeni kot muzeji, prebivališča ali prepuščeni razpadanju. Fotografije pokrajine z njimi v centru pozornosti pa so vse, kar sem si želel. Skoraj vse letne čase smo doživeli v nekaj kratkih dneh na 1500 metrov nadmorske višine. Od pomladnih temperatur in sončne pripeke pa do konkretnega minusa in sneženja. Mogoče se ob naslednjem obisku opogumimo stopiti še na smuči, da ne bomo samo kislo stiskali obraza ob pitju chache in se izogibali kravjim iztrebkom ob pohajkovanju nad Mestio. Ob ugodnejših vremenskih razmerah bi se verjetno odpravili še proti Ushguliju, bojda najvišji stalno naseljeni vasici v Evropi.
S prihodom v gruzijsko prestolnico Tbilisi se prvi zapis najinega potovanja okrog sveta zaključuje. Prepričan sem, da naju čakajo še zanimivejše stvari, ker na hitro obiskati Turčijo in Gruzijo pač ni dovolj zanimivo. V Tbilisiju se za nekaj dni ustaliva, opereva perilo, napolniva baterije in pogledava, kaj bova naprej. Naslednjič se v pisni obliki javiva verjetno že nekje blizu “stanov”. Sveže in bolj ažurne posodobitve pa najdete na najinem Instagramu.
Dolgo se je kuhalo v najinih glavah, potem pa sva dobro leto nazaj končno razgalila svoj plan eden drugemu in zatem še staršem. Uskladila sva se, kolikor se je dalo. To pomeni, da še vedno ne popolnoma, ampak tudi v tem je čar. Zarisala sva si pot po zemljevidih, najprej Azije, nato še Amerike. In pri tem je ostalo, nisva preveč spreminjala, samo počasi sva začela razmišljati o vseh potrebnih zadevah.
Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varstvo dveh razvajenih mačk, ki sta ubežali prehitremu koncu. Kar ne neha jima sekira padati v med. Kaja ju je rešila, potem sva ju razvadila in zdaj se iz stanovanja selita v trinadstropno hišo z dvoriščem. Ne vem, če ne bi kar menjali …
Malo po malo sva guglala informacije, vstopne zahteve, vize, varnostna vprašanja, si po Instagramu in Tik Toku pošiljala navdih za obisk destinacij. Dokler naju ni tik pred resnim začetkom birokratskih priprav pozdravila novica o izraelskem napadu na Iran. Takoj sva staknila glavi in se odločila za alternativo, ki sliši na ime Rusija. Velika škoda, da Irana ne bova obiskala, vsaj tokrat. To verjetno tudi pomeni, da zaradi birokratskih ovir odpade obisk Turkmenistana, ampak tako hitro se ne bova predala. Do centralne Azije bova namesto cik-cak preko Turčije in Irana zavila čez Gruzijo, ki sva jo leta 2017 že obiskala. Ostalo je nekaj nepotešenih želja, zato bova tokrat užila še to. V Gruziji se bova srečala tudi z Matičevo sestro in njenim fantom, da skupaj odkrijemo območje Svanetija in Stalinovo zapuščino.
Butasto je bilo pričakovati, da bo splanirano celo leto; to je praktično nemogoče. Plan in želja je, če nama uspe vse, kot sva si zamislila, bova najsrečnejša na svetu. Zaenkrat sva se srečala z nekaj birokratskimi poleni pod nogami, pričakujeva seveda še trše orehe. Zavestno sva odprla nov profil na socialnih omrežjih, kot se za današnji čas spodobi. Vseeno pa ne bova dovolila, da se pisana beseda popolnoma izgubi, zato bo Matic redno objavljal zapise v obliki popotniškega dnevnika ali kakorkoli to želite poimenovati.
Po silnih pripravah z zavarovanji, pridobivanjem ruske vize, polnjenju potovalne lekarne in pritiskanja na babico, da zakrpa in prilagodi oblačila, sva zdaj pri koncu. Priprav. Prava stvar se bo šele začela. Da pa ne bi mislili, da so priprave vsebovale zgolj naštete naloge, bo morda ob dolgih transportnih etapah čas za kakšen zapis o specifikah pakiranja, dokumentacije in na splošno vpogleda v proces nekoga, ki odrine za eno leto.
Pričakovanja so velika, ampak se počutiva dovolj izkušena, da naju ne bo zaneslo ne v en, ne v drug ekstrem.
Zaenkrat naj bo to dovolj, nekaj nostalgije na te čase priprav bova obujala skozi zapise spotoma.
Sva Kaja in Matic, od začetka leta 2026 mož in žena, prej pa skupaj že skoraj 11 let. “Slučajno” se nama je poklopilo, da bodo medeni tedni postali medeno leto.
Zaradi skupnih želja po odkrivanju sveta sva se končno opogumila, dala odpovedi v svojih službah in se podala na (vsaj) enoletno popotovanje okrog sveta - brez letal! Zadnja trditev je optimistična, vendar bi se najin ogljični odtis preveč povečal, če bi se redno posluževala letalskega prevoza. Ker rada odkrivava predvsem manj obljudene točke sveta, je počasnejša, nenavadnejša in dolgotrajnejša alternativa pač uporaba avtobusov, vlakov, štopanja, koles, pešačenja, gondol, plovil in verjetno še česa. Pot oziroma transport bo ena glavnih točk potovanja. V interesu nama ni kljukanje turističnih destinacij ampak raje spoznavava domačine, jeva ulično hrano in se mučiva na predolgih vožnjah z avtobusi, stiščana med kokoši in vreče riža.
Ker nama je nekaj podobnega na zelniku zraslo že pred korono, sva zadnja leta disciplinirano pritiskala en na drugega, da sva se tudi finančno podkrepila za tak podvig. Kljub temu, da s praznimi žepi to težko speljeva, želiva dokazati, da finančna sredstva niso glavni razlog, da enoletno potovanje lahko uspe. Dandanes, ko imamo polno rit vsega, se želiva pritoževati večinoma zgolj za potrebe sočnega pisanja in vsebine na socialnih omrežjih, za vse ostalo se bova kar sama okronala kot nergača.
Pridružite se nama z branjem dnevnika, pokukajte na interaktivni zemljevid, da odkrijete najino trenutno lokacijo ali preprosto sledite najinim socialnim omrežjem, kjer bosta Kajini žilici za umetnost in marketing našli svoje mesto.
Upava, da boste z nama in, da se za kaj podobnega odločite tudi sami!
Spremljajte naju na socialnih omrežjih, tam sva "Zgodbe s poti"