ODPRAVA 2026/2027
Tukaj boste našli zapise z najinega enoletnega potovanja po svetu. Pričakujte javljanja v obliki dnevnika vsakih 7-10 dni, če bodo razmere to dopuščale. Na interaktivnem zemljevidu lahko spremljate najin napredek. Za aktualno vsebino pa obiščite najina socialna omrežja, predvsem instagram, kjer sva veliko bolj aktivna.
Hvala, ker naju spremljate.
Ni skrivnost, da naju je Kitajska popolnoma prevzela. Od samega začetka sva bila navdušena na tehnološkim napredkom, javnim prevozom, delujočim sistemom, varnostjo in še marsičem. Ampak po nekaj dneh oziroma tednih v tretji največji državi na svetu ti nekatere stvari postanejo jasnejše. Vsak dan bolj, pravzaprav. Saj ne, da je negativnih interakcij več, vendar se kljub temu te bolj vtisnejo v spomin. Neštete in marsikdaj nepotrebne kontrole, ki se še po treh tednih niso poenotile, so recimo ena takšna stvar. Skoraj dva tedna sem potoval po Kitajski z žepnim nožem iz Decathlona, dokler mi ga niso odvzeli na eni železniški postaji. Kajin deodorant je večna dilema angleško ne-govorečih študentov na vstopu v postaje podzemne železnice, ki pač morajo reagirati na posode pod pritiskom in plastenke z vodo. Neka kolektivna paranoja je mogoče pravi izraz za vse to. Po drugi strani pa je verjetno prav zaradi takšnih rigoroznih ukrepov Kitajska ena najvarnejših držav na svetu, vsaj za obiskovalca. Mnogim preprekam, kjer prednjači jezik, navkljub. Kitajci so tudi zelo prijazni, sploh mlajše generacije. Želja po interakciji s tujci je pri njih pač večja od strahu. Starejše generacije so pa ostale nekje v svojem svetu desetletja nazaj, ko je vrivanje v vrste kjerkoli, kašljanje z odprtimi usti v sočloveka, pohrkavanje in hrakljanje povsod pač normalno. Če vas je motilo hrkanje Andreja Stareta ob gledanju atletike ali smučarskih skokov, potem je Kitajska za vas pekel! Umivanje rok po obisku stranišča? Kaj je to? Ščipalci za nohte pa brnijo kot čebelice na vlakih in ostružki letijo vsepovprek. Samo čakam dan, ko bom priča enim instant nudlom, na katere si ga dudlajo, obogatenim s kakšnim nohtom. Pa dober tek!
Od prejšnjega zapisa sva obiskala mesta Xining, Lanzhou, Xian in Chengdu. Prepričan sem, da večini samo imena mest ne povejo prav veliko, zato se bom potrudil, da malo približam najin vsakdan v zadnjih dneh.
Po tisti mučni, celodnevni izkušnji s stoječo vozovnico sva se le prebila do Xininga, kjer naju je pozdravil prvi pravi naliv na Kitajskem. In kako je pasalo! Po skoraj štiridesetih stopinjah vsak dan se je ohladitev za le nekaj stopinj zelo poznala. Iskreno povedano sva v Xining silila le zaradi geografske lokacije, saj nama je mesto pomagalo razbiti pot od skrajnega zahoda Kitajske do sredine države. O Xiningu nisva vedela ničesar, dokler nisva kupila vozovnice zanj tudi nisva slišala. In takšna mesta so nama najbolj pisana na kožo! Brez pričakovanj odvrževa nahrbtnike, greva nekaj pojest na ulico in malo raziskovat peš po mestu. Templji so itak standard, vedno najdeva še kakšen park in takoimenovani downtown, kjer preveriva, če mesto razpolaga s Starbucksi in rumenimi M-ji ter se na podlagi tega odločiva, če je bilo vredno priti sem. Mogoče je malo skregano z logiko, vendar se Kitajska zdi ultra-kapitalistična, kljub navzven drugačnemu političnemu sistemu. Količina povpraševanja, ponudbe in dejanske potrošnje je neverjetna in je ni mogoče opisati z besedami. Pa nisva prišla še niti do tistih pravih, zahodno naravnanih metropol. Malo prej sem napisal, da za Xining še nisem slišal. Ker se mi ne da popravljal celega odlomka, bom raje kar nadaljeval in priznal napako. Xining je namreč izhodišče za slavni vlak do Lhase, glavnega mesta Tibeta in sam po sebi neka kvazi prestolnica Tibetancev “v dolini”. Zato sva nekaj časa preživela tudi ob tibetanskem templju in v tibetanskem muzeju, da vsaj malo začutiva utrip, ki ga na tokratnem potovanju ne bova doživela od blizu. Potovanje v lastni režiji v Tibet namreč ni mogoče.
Lanzhou je bil naslednja postaja, nedaleč vstran od Xininga. To so vse mesta z več milijoni prebivalcev, ki so nam popolnoma neznana. Če že rad delam primerjave z našimi kraji, bi Xining in Lanzhou verjetno kotirala tam pri Idriji in Ljutomeru, ali kaj podobnega. Lanzhou je dom znamenite goveje juhe z rezanci, ki jo najdemo povsod blizu in daleč. Skozenj teče Rumena reka, ki niti približno ni rumena. Vleče precej bolj na barvo kakca po prekrokani noči, pa še tekoča je. Našla sva še eno pozitivno stvar, ki je nujno potrebna, predvsem za popotnike s plitkejšimi žepi - hramba prtljage. Vse železniške postaje jih imajo, nekatere celo 24/7, prav tako mnoge metro postaje, obstajajo tudi številne omarice na naključnih točkah po mestih. Super stvar, če imaš še cel dan v mestu preden se skotališ na nočni vlak. Kot midva iz Lanzhouja v Xian.
Eno izmed starodavnih prestolnic Kitajske bi bilo greh izpustiti. Sploh zato, ker je skoraj na sredini države in na najini poti proti vzhodu, Glavni razlog za obisk niso templji, stolpi, mošeje, hrana ali kakšna banalnost. Ne! Znameniti glineni vojaki so tukaj! Ker nisva tipa turistov, ki do potankosti planirata obisk mesta in se lotita vsega, vstopita povsod in ne odnehata, dokler ne vidita vseh stolpov, templjev in obzidij, sva v mestu planirala tri dni. Dva dni bolj za raziskovanje mesta, najti kakšen park in tam zabijati ure, mogoče poskusit kaj novega na ulicah s hrano, en dan pa za obisk prej omenjenih glinenih vojakov. Kako je potekal ta dan, od planiranja, kako tja z javnim prevozom namesto z agencijo, pa vročina, gneča in kaj je precenjeno, bo kmalu v video obliki na najinem Instagramu. Sam nerad obiskujem te zelo skomercializirane in ”must-visit” turistične destinacije, ampak mislim, da se piramidam v Gizi zdaj lahko pridruži tudi glinena vojska, kot nekaj, kar je v skladu z ali pa celo nad pričakovanji.
Kljub zapisu, da je na Kitajskem pametno planirati deset dni vnaprej v nasprotju z najinimi day-to-day forami, nama za pot naprej tudi to ni pomagalo. Ravno v času najinega obiska zahoda Kitajske je namreč na vzhodni obali divjal tajfun Bavi. Če vsaj malo spremljate novice, ste to sigurno zaznali. Tiste pobegle kače, ki so več panike naredile v Evropi kot na Kitajskem, pa uničujoči plazovi, poplave in začasne selitve več stotisočih ljudi. Niti približno si ne moreva predstavljati, kako je izgubiti dom zaradi vremena ali kakšnega drugega razloga. Vseeno pa so se naju posledice tajfuna kar precej dotaknile. Nenadejano je tajfun namreč zavil preveč proti severu in tako izsilil nekajdnevno ustavitev vseh ne-hitrih vlakov v smeri Pekinga, kamor sva imela kupljene vozovnice. Ob prihodu na postajo sva na tabli še videla najin vlak, ob želji narediti prijavo in vstopiti na terminal pa so bili najini dokumenti zavrnjeni in tako sva brez obrazložitve (zaradi jezikovne prepreke) bila primorana pomoč poiskati na šalterju za vozovnice, kjer se poleg jezikovnih preprek tre ostalih problemov. Ne samo, da je bil odpovedan najin vlak, še enih trideset v tej noči je imelo enako usodo. Če je gneča na Kitajskem itak povsod, ker jih je faking preveč (!), se ob takšnih dogodkih to multiplicira in občutek utesnjenosti ujame še tako nonšalantno razpoloženega popotnika. Neverjetno se mi je zdelo, da nisem popizdil, izgubil živcev ali kaj meni podobnega, ampak zgolj v nejeveri zmigoval z glavo in s Kajo pravzaprav zmaogslavno potrjeval, da najini dosedanji plani za le en dan vnaprej delujejo dobro prav zaradi izogiba takšnim situacijam, ko imaš že vse splanirano in pade v vodo. Seveda ni padel v vodo samo vlak do Pekinga. Hotelska rezervacija, termin za ogled Kitajskega zidu, vlak iz Pekinga v Harbin, iz Harbina v Shenyang in od tam do severnokorejske meje v Dandong, kjer sva nameravala pokukati preko reke v Kimovo deželo. Ampak kaj hočeva. V pol ure sva našla nov hotel za dodatni nočitvi v Xianu in spremenila plan. Namesto severovzhoda Kitajske in obiska Mongolije bova šla na jug v Chengdu gledat pande, v Chongqing jest pekočo hrano in v Wuhan iskat odgovore o izbruhu korone. Razlog, da sva odpikala tudi Mongolijo je v bistvu zelo preprost. Mogoče sva celo iskala nek izgovor, da bi bila ta odločitev lažja. V prihodnje želiva odkljukati še Transsibirsko železnico in strinjala sva se, da takrat poskusiva z Mongolijo. Mogoče še s Severno Korejo. Prav tako ne bi bilo prav, da tako veliki državi pustiva samo okrog deset dni, kolikor bi jih imela tokrat. In, ker svojega avta ali agencijske ture ne bi imela, bi z izjemo Ulan Batorja in pogledov na stepo iz vlaka videla bore malo. Mongolija si zasluži mnogo boljšo izkušnjo. In tajfun Bavi nama je dal zadnjo potrditev, da ne bova silila, videla “na pol” in obžalovala tako kratkega in neplodnega obiska. Poleg tega bova ob koncu prvega dela obiska Kitajske (30 dni sva lahko v državi brez vize) s trajektom obiskala še Južno Korejo potem pa, namesto Mongolije dodala novo državo, Japonsko! Mogoče drugače, kot jo za prvi obisk doživijo drugi, vendar iščeva nekaj drugačnega.
In tako sva se po podaljšanju bivanja v Xianu prehitro znašla v provinci Sečuan. Velike upe polagava na naravne znamenitosti ostalih delov države, zato sva v Chengdu prišla zgolj z enim ciljem - videti pande! To je precej enostavno realizirati, saj je celotno mesto podrejeno izključno temu. Vsaj tak je občutek. Tudi izbire obiskati centre, parke, živalske vrtove ali kakorkoli že imenujejo podobne pogruntavščine za ohranjanje pand, je ogromno. Tudi na to temo pripravljava en video, zato bo treba zaviti na najin Instagram. Pa vendar bi rad takoj dal vedeti, da se mi način razkazovanja pand ne zdi primeren. Občutek je, kot da si v živalskem vrtu, čeprav se tega zaznamka resnično otepajo. Lepo je urejeno in verjamem, da pandam nič ne manjka. Njihov naravni habitat se krči in brez človeške pomoči, ki je, paradoksalno krivec za to, ampak dobro, bi verjetno že izumrle. Vseeno pa se zdi, kot da je primarna dejavnost teh parkov bolj zaslužek s spominki in prodaja ohlajenih pijač kot kaj druga. Vem, da nerganje o tej temi ne pomaga nobenemu in to je praktično edini način videti pande na Kitajskem, kajti v naravnem okolju jih ostaja precej malo in zgodi se, da tudi po nekaj tednov ne vidijo nobene. Potrudil se bom na stvar gledati pozitivno in zaploskati trudu in žrtvovanju posameznikov, ki so odgovorni za številne velike premike na področju ohranjanja pand. Pa še kjut so, tako da …
Vročina se še kar stopnjuje, medtem ko se približujeva Chongqingu. Najhuje pa je, da se dviguje tudi vlažnost. To bo še veselo! Kako bova izpeljala naslednjih nekaj dni do odhoda v Korejo še ne veva točno, čeprav sva vozovnice za vlak spet kupila vnaprej. Drugače pač ne gre. Pa, če gre osel večkrat na led, zakaj ne bi še midva. Cene so se malenkost dvignile, sva le v vedno bolj turističnih krajih. Glede na cene v Evropi je pritoževanje nad minimalnim dvigom cen na Kitajskem kar malo smešno, ampak ko se enkrat navadiš, da lahko v hotelu spiš za pet evrov in pol te osem evrov že malo žuli.
Veliko sva doživela v skoraj treh tednih na Kitajskem in še več morala spremeniti. Vseeno je to čar potovanj, če imaš vajeti v lastnih rokah. In malo v rokah vremena. Upam samo, da tiste pobegle kače ne prestopijo bregov evropskih bombastičnih novic in nama prekrižajo poti.
Kirgizistan sva pustila za sabo in se z avtobusom, polnim skoraj izključno s tujimi popotniki, ponovno podala v Kazahstan. Tokrat na njegov vzhodni del in v največje mesto, Almati.Nekoč prestolnica z imenom Alma-Ata, zdaj sodobno mesto, ki se močno oddalji od stereotipne Centralne Azije, ki sva jo spoznavala do zdaj. Zdi se morda že preveč evropsko mesto. Se pa dnevno najdejo situacije, ki te jasno opomnijo, v katerem delu sveta se Almati nahaja.
Ker sva se pripravljala na vstop na Kitajsko, mestu nisva posvetila več kot en dan aktivnega raziskovanja. Morda kdaj drugič obdelava še okoliške naravne znamenitosti. Zaenkrat pa sva imela dovolj Stanov. Preverjanju kitajskih aplikacij sva posvetila večino časa, da bo ja vse delovalo, kot mora. Če bo, vidimo v nadaljevanju.
Najin prvi obisk Kitajske bi mogoče celo raje izbrisala, saj sva na poldnevnem layoverju obiskala le delček Pekinga. Pa še tam sva izgubljala živce z vsemi konrolami in najino nepripravljenostjo. Če bi tisto bila edina kitajska izkušnja, bi bilo močno narobe. Kot da bi popolnoma obrnila ploščo, sva tokrat začela na zahodni meji, da bova lahko potovala po tretji največji državi na svetu celotno dolžino proti vzhodu in sproti doživljala spremembe v kulturi, običajih, vremenu, pokrajini, hrani in izgledu ljudi. Zdelo se nama je, da sva vpogled v kitajsko delovanje dobila že na avtobusni postaji v Almatiju, od koder sva šla proti mestu Yining. Prikladno so na voljo vozovnice za tri avtobuse vsako jutro na tej liniji. Vsaj na jutro najinega odhoda so vse tri združili, plačane sedeže zanemarili in se bili pripravljeni skregati, da tako pač je. In ker tako pač ni, sva dosegla svoje precej enostavno - angleško ne govori nihče, rusko zelo slabo in tako je verjetno situacijska ignoranca pripeljala do tega, da sva od takrat naprej imela mir.
Približno pet do šest ur loči Almati in Yining, če v obzir vzamemo zgolj vožnjo. Ker je vmes še polurni postanek za kosilo in stranišče, se to kar malo razpotegne. Glavni razlog, da celotna pot traja devet ur, pa je mejni prehod Khorgos. Navajena izkrcanja avtobusov in prehoda s svojo prtljago peš, sva tudi tokrat bila trdno prepričana, da je ta proces pač nekaj enostavnega, kot vedno do sedaj. Kazahstanska stran mine brez večjih posebnosti in zamude, kar pa za kitajsko stran ne morem rečt. Slovenci za turistično bivanje na Kitajskem ne potrebujemo vize do 30 dni. Bila sva že na Kitajskem. Upoštevala sva usmeritve obmejnih delavcev in bila že na okencu tik pred pritiskom žiga. Potem pa so naju ustavili, vrnili nekaj deset metrov nazaj v čakalnico in naju pustili čakati približno eno uro z vmesnimi spodbudnimi besedami, da bo le še pet minut, kot to počnejo starši z otroci. Bila sva na trnih, da bova težko prigarane sedeže zdaj izgubila, mogoče, da bo avtobus celo odpeljal brez naju, saj sva ostala zadnja iz naše skupine. Strah je bil odveč, ker smo potem še skoraj dve uri čakali, da je na Kitajsko vstopil še naš avtobus.
Končno (spet) na Kitajskem, tokrat na čisto drugi strani. Kot se za novodobne popotnike spodobi, je bilo najprej treba preverit, če dela esim. Zakaj pa bi, če nama lahko še ena stvar zagreni dan. Saj sva se lahko samo cinično nasmejala in pregurala do hostla, kjer bova spala v šotoru, ker je pač najceneje. V Yiningu sva tudi zrealizirala velikost kitajskih mest - najin prvi postanek je namreč veliko mesto, vendar le za naše razmere. Z okrog 780.000 prebivalci pravi mali palček na Kitajskem. Tu so neki novi proporci vseh delov življenja. Razdalje so enormne, ljudje živijo zato, da delajo, tehnološki napredek je neverjeten in se še ni ustavil, o količini ljudi in velikosti mest pa itak nima smisla izgubljati besed. Še ena stvar, ki sva jo hitro zaznala, so cene hrane. Končno se bova lahko najedla za nizko ceno in z raznovrstno prehrano. Čeprav geografsko še vedno del Centralne Azije, je regija Xinjiang, kjer je tudi Yining, že prehod v vzhodnoazijsko kuhinjo. Centralna Azija pač ni regija s presežkom kulinarike, zato sva na kaj takšnega čakala že od Gruzije. Mimogrede, zaradi težav s prevodi in poimenovanjem pojmov, bom za kitajski (in verjetno cel vzhodnoazijski del) uporabljal angleške verzije imen, da bo vsaj ena stvar v mojih zapisih standardizirana.
V iskanju tržnic v vsakem mestu sva tukaj prišla do spoznanja, da Kitajci nimajo radi zgodovinskih objektov, kakršni bi morali biti. Zdi se mi, da so vse stavbe rekonstrukcije, kopije ali kako drugače posodobljene, da izgleda že kičasto. In vsaka stvar je tukaj turistična zanimivost. Vse je naprodaj, biznis cveti, QR kode za Alipay in WeChat visijo že skoraj na vsakem koraku. Ja, izgeda je pri 1,4 milijardah ljudi tudi to mogoče spraviti skozi. Kitajci bi še iz Pragerskega naredili turistično destinacijo. Ker zadnje vrstice namenjam stvarem, ki sva jih zrealizirala šele ob prihodu na Kitajsko, naj dodam še njihov železniški sistem. Z eno besedo je to WOW! Razvejana mreža hitrih in navadnih vlakov doseže pravzaprav vsak kotiček države, postaje so kot majhna letališča, imeti trgovino z instant rezanci in prigrizki v bližini pa je posel stoletja. Ker gre vse proti optimiziranju in digitalizaciji, je te trende priporočljivo uporabiti tudi pri nakupu vozovnice. Aplikacija 12306 je pravi (in edini uradni) naslov za nakup preko spleta. Na Kitajskem se prodaja odpre 15 dni pred odhodom, kar pa v resnici pomeni, da je za dobre in solidne opcije treba reagirati v prvih nekaj dneh že v časih, ko niso na sporedu kitajski prazniki. Ne znam si niti predstavljati, kako to deluje takrat. Najina nonšalantnost in planiranje en dan vnaprej sta naju prvih nekaj dni drago stala. Predvsem zato, ker sva po vozovnice šla na postajo, ugotovila, da nakup en dan vnaprej v najboljšem primeru pomeni takoimenovano stoječo vozovnico (standing ticket), ki je odlična pogruntavščina kitajskih železnic glede na količino ljudi. Omogoča vkrcanje na vlak tudi brez ležišča ali sedišča in je seveda priporočljiva za krajše razdalje. Ali pa dolge, če nimaš druge izbire, kot v prvih dneh midva. Med Yiningom in Urumqijem sva spoznala, kaj vse to pravzaprav pomeni. Gneča pri vkrcavanju na vlak, pregledi in kontrole dokumentov in prtljage, polni hodniki takšnih kot sva midva in borba za dobro mesto, ki ti omogoča vsaj nekaj dostojanstva. Ljudje so zelo iznajdljivi. Količine prigrizkov so enormne, ustvarjajo se gore plastičnih odpadkov. Narobe obrnjeni koši za smeti, ribiški stolčki, pručke, škatle, kovčki, gola tla, … Za sedenje se pri stoječi vozovnici uporablja vse. Nekaj več na to temo lahko pričakujete v videu na najinem Instagramu. Če želim po koncu tega potovanja napisati knjigo, bom moral nekaj stvari v teh objavah zamolčati, da bo še kaj ostalo. Zato se premikam v največje mesto na zahodu Kitajske, Urumqi. Gromozansko mesto s štirimi milijoni prebivalcev, pa še vedno nič v primerjavi z ostalimi kitajskimi metropolami. Pri nas verjetno najbolj znano po Ujgurih, ljudstvu, ki tukaj naokrog živi že tisočletja in se v zadnjih desetletjih spopada z nemalo preprekami v trenutni ureditvi in viziji Kitajske. Navdušenost nad hrano in javnim prevozom izgleda ne bo zbledela, saj se bo teoretično proti vzhodu le še izboljševala. Tudi bazar oziroma tržnica v Urumqiju je, vsaj zame le bleda senca tega, kar iščem in pričakujem. Novo, čisto, sterilno, rekonstruirano in brez duše so ti majhni Disneylandi, nekoč glavne postojanke na svilni cesti in stoletja, če ne tisočletja glavne točke srečevanja ljudi od blizu in daleč. Ponudba je prav tako zelo sodobna in neavtohtona, saj res ne vem, zakaj bi na bazar prišel po trilitrski Pepsi z načoti. Samo en primer od mnogih, ampak, če sem jaz v manjšini bo verjetno tako še dolgo. Je pa Urumqi tudi najbolj oddaljeno mesto od morja na svetu. Ta informacija naju je slučajno našla na eni turistični tabli. Z izjemo Urumqija nisem poznal nobenega mesta na poti, dokler ni bilo treba pogledati, kje in kako bova prečila Kitajsko. Yining je bil prav lepo presenečenje. Dolga pot proti vzhodu naju še čaka, zato se v vsakem mestu ne bova zadrževala predolgo. Naj spomnim, da potujeva brez letal, zato morava ujeti tudi tistih 30 dni brez vize, da Kitajsko zapustiva pravi čas. V Turpanu sva se tako ustavila zgolj mimogrede, da malo pokukava po mestu in vidiva, če bo, tudi brez plana, zanimivo. Mesto samo po sebi niti ni, večina atrakcij se nahaja okrog mesta. Je pa Turpan najbolj vroče mesto na Kitajskem. Ob najine obisku do največ 39 stopinj celzija, nekaj dni prej je bilo celo 48! Pa še ena zanimivost, ki je nisem vedel prej, niti o tem razmišljal - Turpan leži v drugi najnižji depresiji na svetu (-154 m). V mislih so mi vedno samo Mrtvo morje, Kaspijsko jezero, Danakil in Dolina smrti.
Kitajska je polna presenečenj in najdeš jih tudi, če jih ne iščeš. Zdaj, ko sva se naučila, da kupovanje vozovnic za vlak zadnji trenutek ni v redu, sva zajadrala še zadnji standing ticket, saj sva že aktivirala svojo 12306 aplikacijo in si za naprej kar sama urejala vlake. Kaja je pravilno ugotovila, da so vsa leta treninga na Exit Festivalu prišla zelo prav. Stati na nogah tako dolgo je tudi mentalno naporno. Še vedno pa morava zdržati mučnih in mazohističnih 14 ur in pol, kolikor naju loči do mesta Xining. To je izhodišče za obisk Tibeta, ki ostaja velika želja, ampak bo zaradi nezmožnosti potovanja tja v lastni režiji počakalo še nekaj časa. Glede na to, da ta zapis končujem v hotelski postelji, sva torej preživela to noro izkušnjo in se bova potrudila, da od zdaj naprej planirava vsaj deset dni vnaprej, saj na Kitajskem drugače kot kaže ne gre.
Preden pozabim, naj omenim še, da sva bila v teh prvih dneh Kitajske morda midva največja atrakcija. Najina višina v primerjavi z domačini, drugačen izgled, Kajini blontni lasje in verjetno še kaj, so razlogi, da naju ljudje pozdravljajo, ogovarjajo, prosijo za selfije. Zgodi se tudi, da z odprtimi usti strmijo, kažejo s prsti in ostanejo vkopani, ko naju zagledajo. Najsibo pozitiven ali negativen šok, zanikati najine zanimivosti pač ne moreva. Če se kdo potika po kitajskih socialnih omrežjih in naju zagleda, naj nama javi. Razmišljava, da bi, kot podjetni domačini tudi midva uporabila svojo Alipay QR kodo in za selfije začela kasirat. Mogoče se nama pa strošek potovanja hitro povrne. Poznajo Slovenijo? Kratek odgovor je ne. Z izjemo Luke Dončića, ki je pač globalna superzvezda. No, vsaj eno skupno točko najdemo.
Sprva sem želel cel tokratni zapis posvetiti sranju po taksistih in vsem, ki se situacijsko imajo za njih. Pa sem si rekel, da si ne zaslužijo toliko mojega časa, niti izliva besed. Ker živcev so mi že itak pojedli za nekaj življenj.
Prvič od odhoda sva dobila občutek, da nekaj ne štima. Po dveh mesecih v Centralni Aziji se zdi, da sva naveličana. Ne nad popotovanjem, avanturo in vsem, kar naju še čaka, temveč zgolj nad Centralno Azijo. Moja sanjska destinacija postaja prevelika senca pričakovanj in ujetnik lastnega uspeha turizma. Le zakaj nama je Tadžikistan najljubša država v tem delu sveta? Ja, ker je obiskovalec po večini še vedno tretiran kot gost in ne kot bankomat na dveh nogah. Kot kaže, sva sita postala tudi hrane, ki je v prvih tednih še lahko bila pestra, zdaj pa pravzaprav nima druge izbire, kot da se ponavlja. Prvotno navdušenje nad tem delom sveta počasi pojenja in približujeva se točki, ko bova morala menjati okolico. So samo naravne danosti in zato višje cene brez infrastrukture res dovolj, da privabiš gosta? No, pa se probajva nekako izvit iz tega začaranega kroga, kot ga sama poimenujeva.
Ob najinem odhodu iz Oša proti Arslanbobu sva na maršrutki spoznala francoski par, ki je šel v isto smer. Takoj smo se začutili in še zdaj se srečujemo, če je za to priložnost. Po manjšim krajih oziroma vasicah v Kirgizistanu obstajajo tako imenovani CBT centri (community-based tourism, kot neka zadruga za turistične ponudnike znotraj manjše skupnosti), kamor sva se, brez rezervacije, odpravila po posteljo in navdih. V Arslanbob sva se sicer odločila priti šele večer prej, ker tako najino planiranje trenutno pač poteka. Vasica je znana predvsem po ogromnih površinah orehovih gozdov. Krožijo številne zgodbice o zgodovinski dejstvih in “dejstvih”, najznamenitejša je vsekakor tista, da je Aleksander Veliki od tukaj prinesel orehe v Evropo. Naj se sliši še tako privlačno in zanimivo - resnično (žal) ni! Znanost je potrdila, da je starost dreves med 800 in največ 1000 leti. Poleg te zgodbice in fact-checkanja so tudi vse ostale postavljene pod vprašaj. Zavoljo dobre izkušnje in small talka pa je kakšno tudi treba verjeti. Z novimi prijatelji smo se odločili za krožno pot po obronkih Arslanboba, ta pa vključuje velik in majhen slap, razgledno točko in prečenje orehovega gozda. Nekaj od tega nam je v dveh etapah uspelo videti, preostanek pa smo izpustili namensko (majhen slap) ali nenamensko (glavno pohodniško pot) zaradi nekaj napačnih ovinkov in neobstoječih markacij. Ups! Mimogrede, velik slap je eno veliko razočaranje. Še enkrat več se je pokazalo, da je s pravo zgodbo turistična destinacija lahko vse. Tudi tanek slap čokoladne barve. V takšnih predelih Kirgizistana, kjer turizem še ni v vseh porah družbe, so tudi domačini še pristno prijazni. Kljub očitnim pomanjkljivostim se spanje in prehranjevanje pri njih doma prelevi v odlično izkušnjo, manko elektrike, tekoče vode ali izolacije pa avanture željnega obiskovalca ne bi smel motiti. Pa saj zato potujemo, ne?
Ponovno brez plana sva iskala neko iskrico, ker še nisva želela v glavno mesto, Biškek. Nekaj cimrov nama je predlagalo obisk naravnega rezervata Sary-Chelek in, ko sva izvedela, da sta tja namenjena tudi Francoza, sva se, spet večer pred odhodom, tja odločila iti tudi midva. Pot do tja zna biti kar pestra. Iz Biškeka okrog 12 ur, iz Oša tam do 10. Z vmesnim postankom v mestu Bazar-Korgon smo se štirje lažje dogovorili tudi za normalnejšo ceno taksija in tako ob uzbekistanski meji počasi napredovali proti severozahodu Kirgizistana, še iz glavne poti proti Biškeku, v smeri vasice Arkit. Ta je zadnja naselbina pred vstopom v naravni rezervat Sary-Chelek, izhodišče za praktično vse odprave in izlete ter ponuja možnost počitka in okrepčila. Redki obiskovalci, ki se za obisk tega predela odločijo brez lastnega prevoza ali vnaprej organizirane ture so primorani alternativo poiskati v avtoštopu. In to sva storila tudi midva. Slišala sva ogromno zgodb, kako se po nekaj minutah z veseljem ustavijo domačini in pohodnike poberejo kar sami od sebe. No, midva sva dva in sva tudi v tem primeru ostala na suhem prvih nekaj kilometrov, ko nama končno uspe z dvignjenim palcem, ki je že skoraj obupal. Odločila sva se za dnevni pohod od izhodišča ob glavnem jezeru, kjer je tudi zbirališče, parkirišče in skoraj smetišče (o tem več kasneje) do še nekaj okoliških manjših jezer. Izjemno fotogenična pokrajina te ne pusti ravnodušnega, pravzaprav niti ne veš, kam se obrniti in koliko fotografij je dovolj. Verjetno se podobno počutijo obiskovalci Bleda, Bohinja in kafetkarji ob Ljubljanici, ker so odsevi v vodi pač preveč mamljivi, da ne bi šli na story . Na celotni poti sva srečala samo eno (!) tablo, ki označuje smer. Na srečo je kontrast blatne poti v zeleno-rumeni pokrajini močno pomagal. Približno dve uri in pol hoje po blatu, včasih z drsenjem vstran, nazaj ali pa na rit, kasneje sva prišla do čistine, kjer sva odprla nahrbtnike in se okrepčala. Že do te točke sva z videnim in doseženim bila več kot zadovoljna, saj je višek najinih višinskih podvigov Pohorje. Po vsem cincanju, če bi naredila krožno pot, šla vsaj do razgledne točke ali kaj tretjega, nama je pri odločitvi pomagala bližajoča se nevihta, ki je svoj prihod najavila z nekaj debelimi kapljami dežja. Nekaj minut kasneje sva še bila pokrita s pelerinami in po isti poti namenjena nazaj. Ker sva sem-grede videvala kar nekaj plastenk, sva se odločila, da se ob vrnitvi potrudiva pobirati smeti. Iz želje po pobiranju par plastenk sva na koncu jezna in zafrustrirana napolnila kar štiri polne vreče, ker ljudem enostavno ni mar za naravo in se, tudi v naravnem rezervatu, enostavno odločijo zalučati pravkar popito plastenko sladke pijače v visoko travo ob poti. Že omenjene plastenke vseh velikosti, pa ovitki čokoladic, bonbončkov in cigaretne škatlice. Vse to pa niti ni čudno, če se po spominu vrneva na vse prevoze, ki sva se jih posluževala v zadnjih mesecih. Odpadki preprosto letijo čez odprto okno vozila. Nama je to nepredstavljivo in šokantno. Kar se tega tiče, živimo v popolnoma drugem svetu. So pa tudi koši za smeti na parkirišču nabito polni in posledično okolica plastificarana od silnih odpadkov, ki jih stotine dnevnih obiskovalcev pusti za sabo. Kdo pa vse to prazni in predvsem kam, pa je verjetno retorično vprašanje. Če odmislim te smeti je celotna izkušnja seveda zelo lepa. Mogoče celo pri vrhu seznama. Pa še odločitev o vrnitvi po isti poti nazaj, pravočasnem odhodu iz parkirišča proti Arkitu naju je s pozitivno štoparsko izkušnjo pripeljala domov ravno tisto sekundo, ko se je odprlo nebo.
Glede na to, da je Sary-Chelek na redkih itinerarjih turističnih obiskov Kirgizistana sva lahko hvaležna, da sva se ta del odločila obiskati pred velikim bumom, ki se bo vsekakor zgodil. Verjetno v državi obstajajo še manj obljudena jezera, ampak najin cilj ni bil obiskati njih. Iz želje po razbijanju poti med jugom in severom države sva tako na blef dobila dve nepozabni izkušnji ob obiskih Arslanboba in Sary-Cheleka. Kaj bi si sploh še lahko želela? Razen manj smeti.
V primerjavi s svojimi sosedami je Kirgizistan razmeroma majhna država. Razgiban teren, nedostopnost in slabša infrastruktura pa še vedno pomenijo določene izzive in neproporcionalne časovne razpone za, na papirju kratke razdalje. Tako sva skeptično sprejela odločitev o zelo zgodnjem odhodu iz Arkita z edinim možnim javnim prevozom do prestolnice. 12 ur vožnje na izjemno neudobnih sedežih sva morala prebroditi, na srečo z nenavadno veliko postanki, vsaj za pretegnit noge. Kirgizistan pa ni Kirgizistan brez izjemnih razgledov na pokrajino praktično povsod. Vsaka gorska cesta, dolina, planota, stepa ima svoj čar in drugo perspektivo. Veliko podobnosti vidiva s Slovenijo in vlečeva zaključke, kako za resnično podobnost njim manjka samo še morje. Ampak glede na dolžino naše obale bodo vsa majhna, velika in gromozanska jezera tukaj kar zadostovala. Kljub nekajdnevnemu postanku v Biškeku sva v mislih že bila na obalah jezera Isik Kul. Pri Biškeku se nima smisla preveč ustavljati. Srednjeazijsko velemesto s sovjetsko zapuščino in KA-TA-STRO-FAL-NIM prometom. Isik Kul, po drugi strani, ponuja veliko v svoji bližini. Od kirgiških Portorožev, Cholpon-Ate in Balykchyja, do manjših krajev, ki služijo kot izhodišča za okoliške gore ter seveda največje mesto tukaj okrog, Karakol. Sem sva se namenila tudi midva, preden se posloviva od Kirgizistana in se spet podava v Kazahstan. Pot iz Biškeka do Karakola večinoma vodi po severni obali jezera, kjer je cesta verjetno najboljša v Centralni Aziji. Mesto Karakol samo po sebi ni nič posebnega, na prvo žogo bi ga lahko primerjal s Khorogom, saj služi kot neko izhodišče gorskim turam, pozimi tudi smučiščem in nasploh je nek hub za nadaljne podvige. Z bazarjem, mošejami, katedralo, živalsko tržnico in celo letališčem ima vse, kar imajo veliki. Nama je dal možnost planiranja obiska kanjona Skazka, ki je okrog 100 kilometrov vstran ob južni obali jezera. Če ceste na severu ne morem prehvaliti, je to popolnoma drug ekstrem. Že res, da celotno dolžino ceste na novo delajo naenkrat, ampak stanje ni podobno ničemur. Najino trpljenje se je začelo že s klasično jutranjo zgodbo prerekanja s taksisti, ki prepričujejo vse kar leze in gre, da javnega prevoza ni. Malo počakava, da taksisti spet izpadejo debili, potem pa z novo dozo trpljenja prigurava do vstopa v kanjon Skazka. V direktnem prevodu to pomeni pravljični kanjon. Spet je internet poskrbel za visoka pričakovanja, kot da se do sedaj še nisva naučila, da to ni prava smer. Pa saj zadeva ni tako napačna, vendar bi se brez tistih mavričnih kamnin sredi kanjona kaj hitro izkušnja sprevrgla v razočaranje. Mogoče sva z mislimi že bila pod gladino jezera. Po obisku kanjona sva namreč skoraj tekla do obale, se preoblekla in vrgla v jezero Isik Kul. Prijetnih dvajset stopinj ima voda konec junija. Kaj več že ne bi imelo efekta ohladitve. Šele kasneje sem prebral, da je jezero celo drugo največje slano jezero na svetu, za Kaspijskim. Mogoče od navdušenja ob ohladitvi ali preprosti ignoranci nisem zaznal niti kančka slanosti v vodi.
Vrnitev proti Karakolu je potekala precej nenavadno. Avtoštop nama ni dal rezultata skoraj celo uro, dokler se naju tik pred nevihto ne usmili en domačin iz Karakola, ki pa po nekaj minutah pregovarjanja le pristane na minimalno plačilo. Zdi se, da je štopanje včasih lažje in uspešnejše z velikima nahrbtnikoma, kot brez prtljage. Narobe svet …
Preden odideva iz Karakola in Kirgizistana bova imela še nekaj časa za pisanje, snemanje in druženje s Francozoma, ki sta se spet znašla v istem kraju, kot midva. Čez kakšen teden bova pa verjetno že na Kitajskem! V prihodnje morava odkljukati še preostala Stana v Centralni Aziji, Turkmenistan in Afganistan, ki sta nama v tokratni obliki potovanja predstavljala prevelik strošek. Sprejela sva tudi nekaj odločitev, ki najin plan nekoliko spremenijo - v vzhodni Aziji bova namreč ostala dlje od pričakovanj. Ampak vse ob svojem času. Do zdaj nisva prehitevala svojih misli in želja, ostaniva pri tem. Popolnoma drugačen svet Centralne Azije pa počasi puščava za sabo. Pravijo, da je kazahstanski Almati najbolj zahodno mesto tukaj. Preveriva in javiva!
Mislim, da je še največja znamenitost Dušanbeja njegovo ime, ki je, vsaj za Slovence, precej zanimivo in nenavadno. Če je komu, ki to bere, ime Dušan, naj se prosim zglasi v tadžikistanski prestolnici, ker drugače življenje res nima smisla. Gromozanske marmornate zgradbe, spomeniki, trgi in podobne zadeve, s katerimi, ahem, demokratično izvoljeni voditelji držav kažejo svojo resnost, krasijo mesto. Na srečo je veliko zelenih površin, ker temperature v betonski džungli ne prizanašajo. Pa še niti ni poletje.
Glavni razlog najinega obiska Dušanbeja je, kot napovedano že v prejšnjem zapisu, priprava na Pamirsko cesto. Tukaj bova urejala birokracijo, ki je ni malo, ne pa tudi za dol pasti. Prednjačita registracija bivanja, če v državo vstopiš brez vize in boš v njej več kot 10 dni ter dovoljenje za obisk regije Gorno-Badakšan (t.i. GBAO permit), kjer je levji delež Pamirske ceste. Usoda nama je tudi tokrat namenila nekaj lepega; v hostlu sva namreč spoznala domačina iz Khoroga, glavnega mesta regije Gorno-Badakšan in njegovo mamo, ki sta naju vzela za svoja in nama pomagala z lokalnimi nasveti. Ti so med drugim vsebovali realne cene prevozov, kar nama je pri planiranju zelo pomagalo. Bivanje v Dušanbeju sva za nekaj dni nenadejano podaljšala, vseeno pa komaj čakala jutro, ko se končno odpraviva proti prvemu postanku na Pamirski cesti, mestu Kalaihkum.
Pamirska cesta z javnim prevozom pravzaprav ne vsebuje javnega prevoza, kot ga poznamo povsod drugod. Njegovo vlogo igrajo t.i. shared taxis, torej taksiji, ki si jih deli več ljudi. Pri goratih in nedostopnih državah, kot je Tadžikistan, so kar dobra alternativa klasičnemu javnemu prevozu, se pa njihov monopol nad situacijo močno občuti, ko pridemo do cene. Ker alternativ, z izjemo štopanja ni, je barantati o ceni brezpredmetno. Potnikov bodo že nabrali dovolj, sploh pa se ne bodo uklonili želji turista, na katere evidentno gledajo vzvišeno in kot bankomat na dveh nogah, kot sva ničkolikokrat ugotovila. Še vedno trdim, da so za ta pojav krivi Američani, ki na vsak znesek prikimavajo, ker jim itak ni nič predrago in, ker se na dopustu pač troši. Naj grejo raje na Krk in se tam preseravajo z Dončićem. Najbolj smešno pri vsem je, da so taksisti pravzaprav edini razlog, da Tadžikistan v najinih očeh ni perfektna država. Z malo ruščine se svet res odpre, prodajalci na tržnicah in v trgovinah občasno ne želijo plačila, ljudje pristopajo in pozdravljajo, pomagajo in usmerjajo v pravo smer. Pokrajina je izjemna, hrana dobra in ničesar negativnega nimam za povedati čez državo. Razen omenjenih taksistov, h katerim se moram vedno znova vračati. Mafijski posli.
Prvi del Pamirske ceste na relaciji Dušanbe - Kalaikhum je v odličnem stanju. Verjetno je 99% ceste z lepim asfaltom. Vseeno pa na prvem delu ni imelo smisla razpredati o stanju ceste, pokrajini, pogledih in stilu vožnje. Glavna atrakcija dneva je vsekakor Afganistan, na katerega se pogled čez reko Panj vije velik del poti. Od gledanja v desno me še zdaj boli vrat, pa malo tudi oči od bleščanja ograje in bodeče žice na tadžikistanskem bregu. Na približno vsakih deset kilometrov so postavljene vojaške postojanke, vojaki v skupinah po tri peš patruljirajo ob reki. Kopije GBAO permita pridejo prav ob številnih kontrolnih točkah na poti. Malo zaradi bližine Afganistana in heroinske tihotapske žile, malo zaradi napetosti med regijo Gorno-Badakšan in Tadžikistanom. Kot se za ta del sveta spodobi je avtonomnost pokrajin kompleksna stvar. Pa mislimo, da je na Balkanu lonec tik pred vretjem … Tukaj pokrovko že dviguje.
Mesta, če jih sploh lahko tako imenujemo, niso nič kaj turistično zanimiva. Saj ne, da kaj takšnega iščeva, ampak kaj več od postanka za okrepčilo in spanje si ne gre obetati. Se pa cene malo po malo višajo, bolj vstran je Dušanbe. Nedostopnost terja svoj davek. Iz Kalaikhuma sva se naslednji dan odločila nadaljevati pot do Khoroga, glavnega mesta regije in zadnjega pravega mesta, preden doseževa Oš. Če bo šlo, seveda. Nori zneski taksistov so naju tako razkurili, da sva od sile pešačila približno en kilometer iz mesta in začela štopat. Po nekaj minutah nama ustavi lokalec, ki naju za par evrov zategne nekaj vasic naprej. Ker sva zdaj zajahala val navdušenja in dobre izkušnje, sva hitro našla naslednji prevoz. Delavci v terencu s kripo, Toyoto, valda, se nama ustavijo in naju povabijo, da se jim pridruživa. Izjemno srečo sva imela, da so naju pobrali ravno delavci, ki gradijo tunel, zaradi katerega je ta predel Pamirske ceste nekaj ur dnevno zaprt in zaradi tega prihaja do velikih zamud. Pa naj turistične agencije, s katerimi se ta del sveta odpravi raziskovati večina obiskovalcev, še tako trmasto trdijo drugače. Z njimi sva skozi še nedokončan tunel švignila še nekaj kilometrov dlje, tako da sva se izognila morebitnemu čakanju na prevoz in odprtja tunela. Po dveh pozitivnih izkušnjah sva zdaj na nov prevoz čakala nekoliko dlje. Tunel izgleda res otežuje premikanje. Oči se mi zasvetijo, ko v daljavi zagledam rdeč tovornjak z belo prikolico. Sigurno se nama bo ustavil. In se je. Namenjen na Kitajsko čez prelaz Kulma se brez oklevanja ponudi, da naju zapelje direktno do Khoroga, ki je na poti. In to celo brezplačno! Izjemni prijaznosti vseh (razen taksistov) se kar ne moreva načuditi. Kako pa se s tovornjakom voziti po tem odseku ceste pa je zgodba zase. Žal mi je, da iz nahrbtnika nisem potegnil Go Proja in ga pripopal na vetrobransko steklo. To bi bil hit! Včasih nekaj centimetrov od prepada, po večini po luknjah in marsikdaj nekaj centimetrov v pesku ali blatu. Mojstri svojega poklica. Izveva marsikaj zanimivega, tudi razlog, zakaj ta del ceste izjemno počasi dobiva prenovljene odseke. Mimogrede, ti so res skoraj neobstoječi. Nekaj let nazaj so talibani ustrelili pet kitajskih delavcev, ki so gradili cesto in tako dosegli umik Kitajcev. Situacija je zdaj takšna, da so se zmanjšale finance in število delavcev, tako da bo verjetno ta cesta prenovljena ravno čez sto let. Ob vseh zgodbicah voznika in naju, udobju prevoza (jaz sem bil zleknjen kar na ležišču za sedeži) in hvalospevom kitajskim tovornjakom, ki so bojda vsi po vrsti boljši od Mercedesov, Volvotov in Scanij, se sreča obrne in nekaj poči. Sredi ničesar se izkaže, da kitajski tovornjaki vseeno imajo kakšno slabo točko. Šlo je vzmetenje, konec poti za naju z Mirzom. Po dobri uri sva tako že na novem tovornjaku, tokrat manjšem in s kripo, pa globoko iz časov Sovjetske zveze. Udobje je zdaj padlo za nekaj nivojev, hitrost tudi. Novemu vozniku sva bila seveda tudi pripravljena plačati, kot vsem do sedaj, ta je to z veseljem zagrabil. Po enajstih urah smo vseeno uspešno prispeli v Khorog. Naju je pot stala približno 16 evrov, kar je manj kot tretjina cene, ki jo je želel najcenejši taksist. Pa ne vem, če sva izgubila dve uri napram taksijem.
Khorog je, kot Dušanbe, brez nekih znamenitosti, vseeno pa nujno zlo ob Pamirski cesti. Od tukaj naprej vodita dva kraka. Proti vzhodu gre glavna pot in tista bolj direktna, naprej ob reki Panj in proti jugu pa cesta vodi do Ishkashima in doline Wakhan. Najin prvotni plan je bil obisk slednjih. Tik pred zdajci sva se pa zaradi vedno redkejšega prometa in s tem manj možnostmi za uspešen avtoštop ter cenami shared taksijev odločila, da greva direktno proti Murgabu, brez vmesnih postankov. Po nekajurnem pregovarjanju in neuspešnem lovljenju maloštevilnih tovornjakov se predava in enostavno plačava zahtevano vsoto za prevoz do najvišjega mesta v Tadžikistanu in pred tem celotne Sovjetske zveze. Cesta na tem odseku je katastrofalna. Temu dodajmo še dejstvo, da se nas je na pet sedežev stiščalo kar osem potnikov, ker zakaj bi nižali ceno, če lahko za višjo stisnemo še kakšno osebo. Izjemno neudobna izkušnja in še en razlog več, da se moje sovraštvo do taksistov stopnjuje. Po mučnih enajstih urah se iskreno razveselim prihoda na 3600 metrov, kjer prenočiva. V jurti!
Ne vem, če zaradi nadmorske višine, ampak moje telo se je nekako upiralo spanju in normalnemu delovanju. Sprva je bila glavna osumljenka višinska bolezen, ampak po nekaj časa je vse kazalo v drugo smer. Pravzaprav niti ni pomembno. Dejstvo, da to pišem v udobju kavarne v Ošu pomeni, da sem še med živimi. Preden sva prestopila mejo med Tadžikistanom in Kirgizistanom na prelazu Kyzyl-Art (4280 metrov) je bil pa na vrsti še najbolj epski del Pamirske ceste, vsaj po mojem mnenju. Cesta med Murgabom in mejnim prehodom ponuja izjemno fotogenične kraje … Oziroma, ne. Celotna pot je ena sama pravljična dežela. Fotografije izgledajo vrhunsko, pa so na 50% izkušnje v živo. Tudi gole gore imajo nek svoj čar, potem se pridruži kakšen potoček, pa daljnovod, cesta sredi doline, zasneženi vrhovi in redki koščki civilizacije v obliki na pol podrtih hiš in nomadskih struktur, ki bi morale biti jurte, izgledajo pa kot kolibe naših vrtičkarjev. Prepričan sem bil tudi, da je prelaz na meji najvišja točka, pa ni. Vmes smo zajadrali še višje; na prelazu Ak Baital sva bila najvišje do zdaj, na 4655 metrih! Skoraj se že naveličaš stiskanja gumba na fotoaparatu in telefonu, ko te preseneti še pogled na jezero Karakul. Jaki v naravnem habitatu in odsevi daljnih gora v stoječi vodi dajo pogledu na jezero poseben čar.
Po novem žigu v najinih potnih listih sva pozdravila še zadnji na-novo-obiskan Stan na tem potovanju. Skoraj takoj se pokrajina spremeni in postreže s tistimi picture-perfect razgledi, ki jih vidimo na internetu. Nekako tako, kot če bi znamenitemu Windows XP ozadju dodal jurte, konje in zasnežene vrhove gora. Če me je prej bolel vrat od gledanja na afganistansko stran, me zdaj boli palec od šklocanja. Nikoli ni dovolj. Pa šele vstopila sva v Kirgizistan. Bodo najini prsti in SD kartice zdržali vse pritiske?
Ta zapis je pravzaprav posvečen izključno Pamirski cesti, ki je do zdaj, po dveh mesecih na poti, definitivno vrhunec. Zdaj bo treba najti motivacijo za nov vrhunec in malo se nama že svita, kaj bi to lahko bilo. Na trenutke se mi je zdelo, da sem zašel v preveč opisovalne vode, ampak ne morem si pomagat. Težko je v besede strniti vse razglede in nove izkušnje, ki jih v nekaj dneh med temi posebnimi gorami doživiš. Sprehodite se malo na najin Instagram profil in poglejte, o čem se trudim pisati, čeprav je opisovanje nečesa tako veličastnega skoraj nemogoče.
Ob polnjenju baterij v drugem največjem mestu Kirgizistana, Ošu, se ta del zaključuje. Po raziskovanju Kirgizistana planirava še kratek skok v Kazahstan, od koder pičiva naprej na Kitajsko. Počasi bo tudi najina izboljšana ruščina dočakala svoj konec. Še malo do pismenk in riža.
Kot se spodobi, sva obiskala tudi Samarkand, zadnjega od velike trojice na svilni poti. Vrh glave sva počasi že imela teh “istih” stavb povsod, zato tista trditev s konca prejšnjega zapisa niti ni tako napačna. Hitro sva obdelala glavne znamenitosti in se spet držala za glavo ob višini vstopnine na znameniti trg Registan. Na srečo je nad trgom ploščad, ki ponuja morda še boljše poglede; tako čez dan v soncu, kot zvečer, ko se stemni, pod sojem laserjev in zvočnimi tresljaji uzbekistanskega popa. Za mene malo over the top, ampak izgleda, da turisti to želijo. Sicer pa bi nekako tako opisal in ocenil vsa tri znamenita mesta: Bukhara je po mojem najprivlačnejša. Je dovolj veliko mesto, da se turisti in vse kar pride zraven, porazgubi, še vedno pa dovolj malo, da se začutijo lokalni utrip, zgodovina in kultura. Za njo bi postavil Hivo, ki je, čeprav majhna in zato z veliko koncentracijo turističnega ter včasih preveč očitno nekaj, kar ne bi smela biti, vseeno dovolj lokalna izven omenjenih predelov. Predvsem tržnica je bila pozitivno presenečenje. Samarkand pa se žal znajde v začaranem krogu masovnega turizma, v katerega je šele nedavno vstopil in kaj kmalu iz njega ne bo izstopil. Tržnica je eno veliko razočaranje, cene so najvišje v državi. Vse zelene površine in lokalne interakcije zato ne pomagajo pri tem subjektivnem ocenjevanju. Saj vem, da nasveti v stilu “ne obiščite najbolj znane destinacije države, v katero ste prišli” niso po godu večini, ampak dajte ob morebitnem planiranju obiska Uzbekistana še enkrat premisliti, če boste šli čez vse to samo za nekaj objav na Instagramu. Ali pa enostavno pridete sem, če ste že tukaj, stisnete zobe in se potem pritožujete na internetu. Pa vseeno objavite na Instagram. Kot jaz.
Ker se nama je zdelo, da sva v Uzbekistanu do sedaj preplačevala vlak, sva v en glas pritrdila, da bova v glavno mesto, Taškent, prišla ceneje. Kar je pomenilo avtobus. Vsi strahovi o zdelanem voznem parku in cestah so bili odveč; ta del države, med dvema največjima mestoma, je v tem kontekstu porihtan. Z glasbo in podcasti sem želel razbijati monotonost poti, ki pa se je izkazala vse prej kot to. Količina in nasičenost štorkelj je bila neverjetna! Na delu med mestom Jizzakh in Taškentom sva videvala velike in male štorklje. Vsak kandelaber je imel eno gnezdo, daljnovodi celo po tri ali več. Prekmurje, you gotta pump those numbers up. Those are rookie numbers. Ker je ta del Uzbekistana tudi vedno bolj zelen, so pregovorno monotonost pokrajine razbijali tudi sadovnjaki, pašniki, namakalni sistemi in na pol nagi otroci, ki so se tam kopali. V Taškentu in Samarkandu sva si vzela kakšen dan več za rekalibriranje svojih teles. Uspela sva bivati v dobrih hostlih in po relativno ugodnih cenah, vsaj kar se novih spoznanj in realnosti tiče. Mogoče bi se po dobrem mesecu in pol že prilegla kakšna plaža, midva pa še kar rineva bolj v celino. Mimogrede, Uzbekistan je zraven Lihtenštajna edina država na svetu, ki je double landlocked, kar pomeni, da so tudi vse njene sosede brez dostopa do morja. Zakaj sva pravzaprav prišla v Taškent? Najin plan je itak obiskati tudi Tadžikistan in bilo bi enostavneje in ceneje, če bi se kar iz Samarkanda odpravila preko meje, ki je ravno en špukec vstran. Dajva si zakompliciral življenje in v Taškentu pogledati glavne točke. Predvsem sva se veselila njihovega znamenitega metroja, ki slovi po lepih postajah. Bi rekel, da do tistih najlepših nisva prišla, glede na to, da sva se hitreje in preprosteje lahko premikala kar z avtobusi. Vedno znova sem fasciniran nad odličnim in ugodnim javnim prevozom v velikih mestih. Kljub kaosu nekako vse deluje, kot mora. Verjetno je delujoč javni prevoz nočna mora županov obeh največjih slovenskih mest. Prešvicana se zbudita in si oddahneta, ker je v njunih mestih javni prevoz tako fenomenalno slab. Bravo mi! V glavnem, v Taškentu sva prišla tudi do spoznanja, da v Uzbekistanu kot kaže ne poznajo klopi v parkih, ki so v senci. Vse klopce so namreč na odprtih predelih parkov. Kaj ni to kontradiktorno za park?! Ob vseh izkušnjah do sedaj sva se vstrašila še pričanj o famoznem Chorsu bazarju, ki bdi nad zahodnim delom Taškenta. Zgodbice o slabih izkušnjah kar niso potihnile, potem pa, kot se za takšne situacije spodobi, ravno obratna izkušnja. Meso izven hladilnikov, vonj po toplem siru, mešanica krvi, vode in umazanije curlja iz delovnih površin in teče pod belimi najkicami. In fotogeničnost! Wow! Muh pa niti ni toliko.
Nadaljevala sva pot še bolj proti vzhodu Uzbekistana, v dolino Fergana. Pravijo, da je to najbolj zelen in rodoviten predel države. Bo kar držalo. Mnogi popotniki se odločijo prečiti ta del, ko se iz Oša namenijo v Taškent; torej v drugo smer, kot greva midva. Nama bo to zgolj enodnevna postojanka do vstopa v Tadžikistan. Nisva šla do mest Fergana, Margilan ali Andižan, le na skrajni zahod uzbekistanskega dela doline, v mesto Kokand. Od tukaj sva zavila nazaj proti zahodu, vseeno pa v novo državo. Za pet različnih lokalnih transportov sva oba skupaj zapravila le sedem evrov, kljub temu pa na njih zabila dobre štiri ure. Izkušnja je pa vseeno neprecenljiva, sploh zato, ker sva na obeh straneh mejnega prehoda skupaj prebila zgolj dvajset minut. Hrvati bi se lahko kaj naučili … Strah pred preverjanjem in zasliševanjem, registracijskimi težavami ali preprostemu zajebavanju je bil odveč, pred nosom mejnega policista sva na črnem trgu tudi razmenjala uzbekistanske some v tadžikistanske somonije. V poplavi somov, somonijev in sams, so slednje najokusnejše. Roko na srce pa prvih dveh niti nisem dal v usta.
Tadžikistan naju je takoj navdušil s prijaznostjo domačinov. Iskreno so naju bili veseli, želeli so interakcijo v polomljenih angleščini in ruščini pa še kakšen prevoz sva dobila zastonj. Vse to v prvih urah! Kljub izbiri najcenejšega hostla v mestu se je izkazalo, da se ta nahaja znotraj renoviranega obzidja in kar iz udobja pograda ponuja odlične poglede. Kot se za pravi hoste spodobi, se v njem rojevajo tudi prijateljstva ali pa vsaj poznanstva. Kot obljubljeno in potrjeno s stiskom rok, imava zdaj kontakt za obisk Afganistana in kavč za prespat v Melbournu. Super, plani se delajo kar sami od sebe. Mešani ekipi se je slučajno pridružil tudi sedemnajstletni domačin, ki je še bolj slučajno govoril nemško in tako dobil skupno točko s Kajo, da smo se lahko sporazumevali in doživeli kakšno novo stvar tudi skozi njegove oči. Namakanje v Sir Darji na mestni plaži, recimo. Pa sprehod do in v konjušnico, kjer Mohamed preživlja prosti čas, če se ni kaj izgubilo v prevodu. Kakorkoli že, v Kudžandu je polno domačinov, ki brez sramu pristopijo ali tečejo za tabo. Nekateri za preprost pozdrav, nekateri za prošnjo za selfie. Tudi najina čučut ruščina se je izboljšala. Vsaj toliko, da se najinim cimrom zdi, da govoriva tekoče. Nekaj takšnega kot Baustelle Deutsch za mene.
Centralna Azija zdaj postaja vedno bolj hribovita in gorata. Povezave z javnim prevozom so zelo okrnjene ali sploh neobstoječe. Do izraza prihaja najina trma in (ne)zmožnost barantanja. Zaenkrat se mi zdi, da nama kar dobro gre, glede na to da vozniki itak vejo, da drugih alternativ ni. Ampak zadovoljen sem, če mi na koncu sežejo v roko s ceno, ki je meni po godu. Čeprav se mi dozdeva, da še vedno potegnem krajšo.
Eden od absolutnih vrhuncev te najine odprave bo na sporedu v kratkem - znamenita Pamirska cesta M41 v regiji Gorno-Badakšan, stisnjena med Afganistan, Kitajsko in Kirgizistan. To je nekaj, kar si želim obiskati že zelo dolgo. Eden od razlogov obiska Dušanbeja, kamor sva ravnokar prispela, je tudi urejanje vse potrebne dokumentacije, registracije in dovoljenj, da bo pot po pamirskem gorovju potekala s čim manj ovirami. Te sigurno bodo. Velika večina obiskovalcev se sem odpravi z vnaprej pripravljenimi agencijskimi ponudbami in izposojenimi avtomobili lokalnih ponudnikov, nekaj overlanderjev v svojih vozilih, nekaj adrenalina in norih izkušenj željnih s kolesi, midva pa sva verjetno v tisti skupini z najmanj poskusi - z javnim prevozom in štopanjem priti čez njeno dolžino. Ob naslednjem zapisu verjamem, da bodo izkušnje pravkar opisanega vrele na plano.
Na koncu niti ne vem, če je tista plaža ob morju, ki sem jo prej omenil, res potrebna. Se bo dalo preživeti tudi samo z od-boga-pozabljeno regijo sredi največje celine. Namesto bližanju nadmorske višine nič metrov greva še vedno v drugo smer.
Izstopila sva z vlaka v mestu Kungrad, prvem večjem mestu v Uzbekistanu, gledano iz zahoda. Ura je 01:15 zjutraj in midva sva brez plana. No, to ni čisto res. Veva že, da bova danes šibala proti severu do vasice Moynaq na (nekdanji) obali Aralskega jezera. Do takrat pa; sreča z odprto čakalnico, boleč hrbet na cvilečih klopeh in … spanje?
V poplavi taksističnih ponudb že sredi noči, da naju zapeljejo do Moynaqa, sva zrealizirala, da mogoče to vseeno ni tako neznana vasica, kot si midva predstavljava. Kljub temu sva počakala do ranega jutra in z optimizmom krenila proti avtobusni postaji. Ker iskanje po Googlu, Caravanistanu in Redditu pač daje upanje, da obstaja avtobus. Da nama ni uspelo najti avtobusa, nama štejem kot poraz. Ne zgolj zato, ker sva namesto en evro plačala tri za shared taxi, ampak zato, ker hočem, da mi zadani cilj vedno uspe doseči. Pa mi izgleda ne. Cesta med Kungradom in Moynaqom je definitivno videla že boljše čase, čeprav se je ob vožnji z avtobusom nazaj grede tudi ta misel umirila. Taksisti pač vozijo kot norci. Z dvema popotnikoma iz države, za katero še ni slišal na zadnjem sedežu si je verjetno rekel, da bo pokazal, kaj zna. Me veseli, da sva ostala cela. Tista trditev, da nimava plana dejansko ni bila za lase privlečena. Ne vem sicer, kdaj bi naj bila glavna sezona za obisk Aralskega jezera, ampak pomlad to očitno ni. Moynaq je skoraj kot mesto duhov. Šele v tretjem hostlu imava srečo (prvi je bil poln, drugi pa že podrtija), da se ustaliva. Ekskurzija na Aralsko jezero se tako lahko prične.
Kaj vemo o tem, nekdaj četrtem največjem jezeru na svetu? Iz osnovne šole se spomnim le njegove omembe. Za vse ostalo kar vem, se lahko zahvalim svoji vedoželjnosti. Na kratko; V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Sovjetska zveza za potrebe namakanja bombažnih polj v Uzbekistanu speljala reki Amu Darja in Sir Darja (ki se jih tudi spomnimo iz šole, ne?) od jezera in tako v dobrih šestdesetih letih od takrat poskrbela, da se je jezero zmanjšalo za neverjetnih 90%! Ni potrebno iskati kompleksnosti in delati študij, če bi lahko bilo kako drugače. Posledice človeške neumnosti zaradi požrešnosti in profita so še kako vidne tudi danes. Vzhodni del jezera je popolnoma suh in je zdaj slana puščava Aralkum. Namesto rib in ribičev se na območje nekdanjega jezera zdaj vrstijo izleti turistov, ki želijo videti zarjavele, razpadajoče ribiške ladje na suhem, več kot sto kilometrov od trenutnega jezera! Bolj o tem razmišljam, manj mi je jasno, kako so se lahko tako zakalkulirali, saj upam, da kar gledamo zdaj, ni bilo storjeno namerno. Kljub potencialu, ki ga (nekdanje) Aralsko jezero ima za turizem, sva videla bore malo ljudi. Mogoče se bo s porastom turizma v mestih na svilni poti nekaj njih preusmerilo v Karakalpakstan, kjer leži Moynaq, vendar se ta regija pač ne ponaša s turkiznimi kupolami na mošejah, zato za Instagram ni toliko zanimiva. Spominske, informativne in opozorilne table delajo družbo spomeniku na razgledni ploščadi. Apokaliptičnim prizorom največjih naravnih katastrof s človeškim podpisom bi morali dodati tudi tega.
Da ne zaplavam preveč v negativne vode, naj se vrnem nazaj na pozitivo! Iz Moynaqa sva uspela dočakati avtobus. In ne samo do Kungrada, temveč celo do Nukusa. Medtem, ko se šofer med pljuvanjem lupin sončničnih semen ob glasnih bitih uzbekistanskega Ace Lukasa trudi izogibati luknjam na cesti si mislim, kako preprosto je lahko življenje tukaj in si zadnji stavek napišem v beležko, ker se mi zdi, da bo dobro izpadel. Ta njihov pevec je sicer Arislanbek Asqarov in ne vem, če je podoben Aci Lukasu. Slednjega poznam samo iz kratkih posnetkov na internetu, ko z viski kolo in čikom v roki orgazmira na svoj Casio sintisajzer, ali karkoli že ima. Tri ure kasneje sva se znašla v prestolnice Karakalpakstana. Precej grobo mesto, brez turističnih znamenitosti. Vsaj brez takšnih, ki bi naju pritegnile. Povleklo naju je na bazar in tja sva se vedno znova vračala. Navezala stike s fanti za točilnim pultom gaz vode, “karakalpakstanske Coca Cole”, kot so jo poimenovali, se za majhen denar vedno znova dobro najedla in uspela ujeti momente, ki bi jih nekateri tretirali kot street photography. Zaenkrat še vedno trdim, da sva tukaj doživela najbolj pristen Uzbekistan. Bomo videli …
Planirala sva, kaj bi naprej. Zavedala sva se bližanja turistično razvitejšemu centralnemu in vzhodnemu Uzbekistanu, predvsem svilni cesti, vendar naju je vrglo na rit, ko sva do tja uspela priti. Gremo lepo po vrsti.
Dva avtobusa kasneje se znajdeva v Khivi, najmanjšem izmed treh paradnih konjev uzbekistanskega turizma. Od nekdaj sem si želel videti te veličastne zgradbe, mošeje, madrase, njihove mozaike in barvni kontrast. Nisem bil razočaran. Fotoaparat in telefon sta delala sto na uro. Instagram storyji so se polnili, ideje za knjigo, ki jo bom sigurno napisal, so vrele iz mene. Potem pa sva bila postavljena pred dejstvo, da je treba v najstarejši del mesta, tistega za obzidjem, plačati vstopnino. Zelo rad nergam nad marsičem, ker pa že celo življenje delam v turizmu, sem pa bil sedaj v slepi ulici. Po eni strani mi je šlo na živce, da se ne da sprehoditi po starem mestu brezplačno. Pa saj nisva imela namena vstopati v noben muzej! Ko sva se pa skozi trgovino s spominski uspela stisniti v mesto neopažena, pa sem se uščipnil in se zamislil. Pa saj vstopnine so naš vsakdan v Evropi! To sicer vseeno pomeni, da se s tem začenja masovni turizem, ampak na začetku je od tega še vedno več koristi. Ne znam se postaviti na pravo stran. Še vedno mi gre na živce, tudi v našem delu sveta, da se za naravno in kulturno dediščino mora plačevati. Ampak, če se s tem prepreči vandalizem, smetenje in malo pomaga lokalnemu prebivalstvu, o slednjem na dolgi rok dvomim, upravičeno, potem pač naj bo! Midva sva še vedno uspela najti alternativo! Za zbistritev glave pa ne sme manjkati bazar, kjer se dobro in poceni je, spoznava domačine in užije lokalni vibe.
Medtem, ko sva se iz Khive pomikala še bolj proti vzhodu, do drugega dragulja svilne poti, sva že prepričana en drugemu trdila, da pa res ne misliva plačevati vstopov v stara mesta. Bukhara nama je dala to, kar sva pričakovala najprej od Khive, potem pa še od Samarkanda. Normalne cene, odprto raziskovanje celotnega mesta in občutek, da lahko brez motečih faktorjev odkrivava novo destinacijo. Khiva je verjetno premajhna, da bi se naval turistov porazgubil. Na vsakem koraku se nekaj ponuja, tišči v obraz in posiljuje s taksiji. V Bukhari je drugače. Nekje sem prebral, da naj pri planiranju obiska mest na svilni poti pazimo in se ne prenaglimo ter ne precenimo svoje želje in zanimanja o srednjeveški islamski arhitekturi. Naj bo to smernica tudi za ostale destinacije. Moramo res na Bali za dva tedna, ker od nas to pričakujejo? V Pariz za en teden ali na Ibizo žurat? Je to tisto, kar iščemo, ali samo fajn izgleda pred odhodom? Iskreno povedano, je za vsako od teh mest dovolj en dan, eno popoldne, če hočete. Tudi za naju bi bilo. Ampak ne hitiva, obiščeva še kaj več od glavnih atrakcij in včasih so te pravzaprav v drugem planu. Verjetno se da spraviti uzbekistanske turistične bisere v en hiter teden. Videli bi vse, kar bi želeli dati na Instagram, bili v novi državi in poskusili nekaj novega.
Resno razmišljava, da v najin plan vključiva še Južno Korejo. Po prvem obisku novembra 2024 (preberite knjigo, prosim) sva bila prepričana, da se bova enkrat vrnila. Ta enkrat se mogoče v daljavi že prikazuje. Kaj hočeva, Koreja se lepi na naju. Ker sva v Nukusu spoznala cimra iz Koreje in se z njim na poti še vedno redno srečujemo sva prepričana, da nama vesolje s tem hoče nekaj povedati. Pa še kimči je na vsaki tržnici. Hm …
Naj samo še pripomnim, da sem prebral milijon enih člankov in pogledal stotine posnetkov, kako je Uzbekistan neodkrita destinacija, najcenejša država za potovanje in še kaj bi se našlo. Ja, malo morgen. Tisti, ki je to napisal je, upam, vsaj dobil nekaj plačano. Morda to drži do Urgencha, s prihodom na svilno pot pa na to pozabite! Ne pravim, da cene niso ugodne in, da neodkritih kotičkov več ni. In od kdaj je vlak najdražje prevozno sredstvo?!
Ob zgodnjih prihodih na destinacijo sem vedno razpet med zadovoljstvom, ker bom imel celoten dan v mestu in nejevoljo zaradi utrujenosti. Tokrat sem se bolj nagibal k slednji. Kljub spodnjim pogradom na spalnem vlaku (to kar vzemite za sveto, it is the only way), sva bila precej pobita. Ob pol petih zjutraj priti v novo državo, v novo mesto, ni kar tako. Je pa fajn, ker si pač tukaj in je to del avanture. Medtem, ko so se nama zapirale oči na klopcah pred železniško postajo, ki je napol podrta zaradi renovacije in so nama družbo delali samo lokalni zapiteži, sva uspela pobrskati po spletu in rezervirati najcenejšo opcijo. Neodzivnosti jim ne moreva očitati, je le šlo za izjemno zgodnjo uro. Kljub nenaspanosti sva se do najinega hotela, ki ga sam tako ne bi okarakteriziral, ampak dobro, z nahrbtniki odpravila peš. Saj ne, da je pet kilometrov dolga razdalja. Gre pa vseeno za podvig. Na srečo sva prijavo v hotel lahko naredila že ob 8. uri zjutraj (!), kar je svojevrsten šok. Par kitic sva odspala in se strinjala, da v mestu Atyrau, kamor sva prispela, ne bova pretiravala in bova šla “na izi”.
Ker pa na miru pač ne morem biti, sem povsod vlekel zraven tudi Kajo. Najprej na tržnico, pa izgubljat živce po bankomatih, potem sva šla raziskovat izginjanje Kaspijskega jezera v vasico Damba, mestne (zabaviščne) parke in tako naprej. Na temo problematike izginjanja Kaspijskega jezera sva sicer naredila tudi kratek video, ki ga najdete na najinem Instagramu. Nikjer nisem zasledil, da bi se s to problematiko kdorkoli ukvarjal. Pretok afriških rek upada. Vemo. Aralsko jezero izginja. Vemo. Kaj pa največje jezero na svetu? Da ne bo dileme, to je seveda Kaspijsko jezero. Ali pa morje, če hočete. Za države brez obale na pravem morju je Kaspijsko vsekakor morje. Je gromozansko, je slano in na njem se lahko počne vse, kar se lahko tudi na Jadranu. Edino Jadrolinije pa res nimajo. Luzerji.
Mesto nama je priraslo k srcu, kljub temu, da ga ne poznava. No, pa naj se javi nekdo, ki je že slišal za Atyrau. Trudijo se ga urejati, promenada ob reki Ural se prenavlja, parki in zabavišča so polni, ljudje uživajo na ulicah. Zaznala sva enak princip kot v Rusiji, s tem, da je tukaj še nekaj zaostanka. Mesto se je sicer do razpada Sovjetske zveze imenovalo Guryev. Je pa še vedno glavno mesto za energetiko v Kazahstanu. Se kar voha …
Kam naprej? Ker sva zahodni Kazahstan tretirala kot tranzitno regijo, vlak za Uzbekistan pa sva imela šele čez nekaj dni, sva se morala nekam dati. Izbrala sva regijo Mangistau oziroma njeno prestolnico, Aktau. Ta prav tako leži ob Kaspijskem jezeru, pravzaprav še bolj, kot Atyrau in Astrahan, ki sta še znotraj delte svojih rek. Po devetnajst-urnem nočnem vlaku končno uspeva priti do mesta Aktau. Ali bolje rečeno v, zdaj že njegovo predmestje, prej pa čisto svoje, Mangistau, kjer je glavna železniška postaja. Ne boste verjeli, tudi to prenavljajo. Ali slučajno voham nek trend? Aktau na prvi pogled spominja na klasično sovjetsko mesto, ki je svoj bum doživelo debela desetletja nazaj, še v zlatih časih Sovjetske zveze. Socialistični bloki, manko starih zgradb, ki smo jih navajeni iz Evrope in ulice, ki se vlečejo v nedogled. Izgleda, da imajo vsa podobna mesta skupni imenovalec. Je pa res, da so bila grajena z drugačnim namenom, kot so uporabljena danes. Ne manjkajo niti spomeniki borcem med Drugo svetovno vojno in murali po blokih. Kaj drugega je sploh bilo za pričakovati? Največja znamenitost mesta so pa verjetno mikro distrikti, ki nadomeščajo ulice. Ja, prav ste prebrali. Poimenovanje ulic v mestu Aktau ne obstaja. Zato bi nekomu v desetem mikro distriktu v stavbi sedem in stanovanju oseminšestdeset na pisemsko ovojnico zapisali 10-07-68, Aktau.
Ker sva bila zdaj končno spet na sami obali Kaspijskega jezera, kot leta 2017 v Bakuju, se je ponovno ponudila priložnost namakanja. Tega v Azerbajdžanu nisva storila, ker se nama je voda zagabila ob promenadi v mestu. Zamislite si, da bi vonju splitske rive dodali še vizualni material tega, po čem smrdi. No, tako je bilo. Aktau je zadeve očitno peljal po drugi poti. Za kopanje so uredili nekaj plažic ob obalni promenadi, ki se vije ob znamenitih klifov iz bog-ve-kakšne kamnine.
Malo nama je vse dni obiska nagajalo vreme, predvsem megla, ki je očitno izjemno pogost pojav. Se pa lahko v pol ure popolnoma zasuka, kot se je na dan mojega kopanja. Zakaj samo mojega? Po desetih minutah cincanja zaradi ledene vode in spolzkih kamnov sem končno namočil svoje izklesano telo z bosanskimi rokavi v slano jezero. Lokalni otroci, ki v vodo skačejo kar v trenirki, se z mojim dojemanjem temperature očitno ne strinjajo. Ko se enkrat potopiš itak ni sile, pa še veter je pihal toplo. Tik pred Kajinim korakanjem proti vodi pa opaziva kačo. Iiin Kaja ostaja na suhem! Štiri kače v desetih minutah potem dokončno potolčejo njene upe na kopanje. Moram pa priznati, da bi se tudi sam odločil proti, če bi imel kaj v glavi ali pa bi kačo zagledal pred “skokom” v vodo. Kaj hočem, ignorance is bliss.
Regija Mangistau, katere glavno mesto je Aktau, se razteza na ogromni površini. Sploh nam Slovencem so razdalje v Rusiji in Centralni Aziji nepojmljive. Če malo poguglate pokrajino, ki jo omenjena regija ponuja, vas takoj potegne vase. Spektakularno. Če ste, kot midva, na to popolnoma nepripravljeni in potujeta samo dan vnaprej, potem boste enako presenečeni kot midva, ko boste pogledali cene (več)dnevnih izletov oziroma tur. Ko se nama je plan čez Iran podrl pravzaprav nisva imela niti ideje, kaj bi v zahodnem Kazahstanu obiskala, iskala sva vlak kar direktno do Šimkenta ali Almatija. Pa sva zaradi informacije o vlaku iz zahodnega Kazahstana v zahodni Uzbekistan to potem prilagodila. Kot se za naju spodobi, si lahko zdaj očitava manko planiranja, čeprav sva se dogovorila, da tega niti ne bova počela. Zato priporočam vsem, ki se odpravljate v regijo Mangistau - splanirajte vnaprej ali si pa vzemite več časa in ga preživite izključno na večdnevni turi. Mora biti neverjetno!
No, midva sva morala iztisniti karseda največ iz malenkost slabše situacije. Iz Aktaua sva z vlakom skočila uro in pol severneje, v mestece Shetpe. Samo po sebi nič posebnega, mogoče dobro izhodišče za obisk slavne gore Sherkala. To sva obiskala tudi midva. Mimogrede, tudi v Shetpeju delajo železniško postajo. Da vidiva vsaj nekaj od te famozne mangistauske pokrajine sva potem slučajno našla še lokalca, ki naju je kot taksist zapeljal v neposredno bližino Sherkale. To je pravzaprav nek monolit, ki je zaradi oblike včasih poimenovan tudi jurta. In je na bankovcu za 1000 kazahstanskih teng. Bolj kot pokrajina so naju pritegnili divji konji, svizci in oprezanje za kačami. Zdaj si nonšalantnosti ne smeva več dovoliti. Izgleda je najina supermoč, da z alternativnimi opcijami prideva do svojega cilja; tokrat je to bila Sherkala, pa čeprav okoli riti v žep.
Od prvega obiska Kazahstana, v njegov jugovzhodni del se bova vrnila malo kasneje, sva se poslovila z novim nočnim vlakom v Beyneu, postojanko sredi stepe, ki bi ga lahko enačil z našim Zidanim Mostom. Več kot železniško križišče, in zaradi tega pomembnost, pač ne premore. Ko se po še enem dnevu, prebitem na vročem soncu in v iskanju sence z velikimi nahrbtniki končno vkrcavava na vlak za Uzbekistan, naju prevohavajo psi, preglejujejo in zaslišujejo vojaki in v polomljeni ruščini nagovarjajo sprevodniki. Pa tudi tukaj so delali novo železniško postajo! Oddahneva si lahko samo za nekaj ur, dokler naju ne pozdravi nova, šesta država tega popotovanja. Čas teče drugače, ko ne potuješ z letali. Zdi se pa mi, da sva se že privadila takega, za marsikoga nekonvencionalnega premikanja. S prihodom v Uzbekistan planirava še bolj upočasniti najin tempo. Prihajajo namreč Aralsko jezero, svilna pot, gorski prelazi in ceste Tadžikistana ter prelepa kulisa Kirgizistana. Bucket lista poka po šivih!
Preden pa zapis zaključim, spet tik pred vstopom v novo državo, tokrat Uzbekistan, pa vam pustim še en fun fact. Ste vedeli, da je bil Kazahstan teoretično za štiri dni sam “Sovjetska zveza”? Leta 1991, ko se je v svetu dogajalo marsikaj, se je drobila tudi Sovjetska zveza. 12.12., ko je Rusija razglasila svojo neodvisnost, je Kazahstan zaspal in se zbudil šele 16.12. In tako (p)ostal zadnja republika pod rdečo zastavo s srpom in kladivom. Ker tega ne morem poturiti v normalen pogovor s prijatelji sem zelo vesel, da sem to končno dal iz sebe. Odkar sem to prebral, je v moji glavi samevalo vsaj pet let.
Slab teden dni počivanja v Tbilisiju se je končal hitreje od želja. V gruzijski prestolnici sva skakljala med, za naju, že obiskanimi točkami in nekaterimi še neodkritimi. Zdi se mi, da postaja vse bolj podoben Krakovu in Pragi, pa ne vem, če je to dobra stvar. Primerjam pač s pristnimi izkušnjami izpred devetih let, ko se je zdelo, da sva Gruzijo odkrila prva.
Srečala sva se s Theom, Couchsurfing gostom iz Francije, ki sva ga gostila v Kopru in na Pagu, da smo tudi na skrajnem vzhodnem robu Evrope spili pivo. Če sva krivico popravila z obiskom Mestie, sva morala enako storiti tudi z mestom Gori, rojstnim krajem sovjetskega voditelja Stalina. Od mesta nisva pričakovala nič več od Stalinovega muzeja. Na koncu sva pa dobila mnogo več ravno od vsega ostalega, ne pa muzeja. Ta je bil, milo rečeno, razočaranje. Ampak v redu, verjetno bo to eden redkih, ki jih bova obiskala, tako da sva se raje osredotočila na prvinskost Gorija, ki ponuja izkušnjo, kakršno sva imela z Gruzijo ob zadnjem obisku in za katero sva brezuspešno hlastala tokrat.
Zdaj, ko sva ostala sama, je sledila prva nova država na potovanju in obenem največja uganka - Rusija. Tudi tukaj ne bova ostala popolnoma osamljena, saj bova v Vladikavkazu v objemu mojega sošolca s Turistice, Marsela, ki nama bo močno pomagal ob najinem prvem obisku Rusije, sploh v teh, khm, težkih časih. Na tem mestu je prav, da se mu še enkrat javno zahvalim, da nama je pomagal pri marsikateri stvari, ki bi sicer vzela nekaj časa, živcev in denarja več. Še pred tem je pa bilo treba vstopiti v državo. Po izgubi živcev na čisto vsakem mejnem prehodu do zdaj, sva nekaj podobnega pričakovala tudi na ruskem. Kljub zahtevani vizi in napeti situaciji je bil vstop v Rusijo paradoksalno najhitrejši. Saj ne vem, če sem si od vstopa v novo državo oddahnil zaradi enostavnega procesa ali zaradi dejstva, da je končno napočil čas, da zapustiva vratolomno razpoloženega voznika in njegov minibus, ki nas je na znameniti gruzijski vojaški cesti čez Kavkaz parkrat približal prehitremu koncu. Ker v Gruziji 1. maj ni praznik, sva takrat opravila še zadnje priprave, to je pomenilo predvsem, da zamenjava nekaj denarja v ruske rublje. Če živite v jami, je v Rusiji trenutno uporaba zahodnih kreditnih in plačilnih kartic namreč onemogočena. O tem bom zagotovo pisal še v naslednjem zapisu, lahko pa že prvi dan po prihodu v Rusijo to potrdim. Po dolgih pogovorih se odločiva prvič tudi kupiti VPN, ki sem ga do zdaj uporabljal zgolj v brezplačni obliki, če je kdaj kaj zagustilo. Zaenkrat dela zelo dobro, pravi preizkus bo pa šele Kitajska.
Če se vrnem v Vladikavkaz; mesto je na prvi pogled zelo lepo urejeno. Na spletu kroži veliko zapisov o tem, kako je neurejeno, nezanimivo in nasploh pripravljeno, da v njem preživite zgolj nujnih nekaj ur ali eno noč, da se odpravite v gore. Kot neko izhodišče bi torej naj služil. Midva sva sicer drugačnega mnenja tudi zaradi dejstva, da sva z lokalcem pod pazduho bolj povezana s tem okoljem in tako ovrževa prej omenjene trditve spletnih vsevedov. Ko sem Kaji v prvi uri rekel, da me urejenost in čistoča spominjata na Ljubljano si nisem mislil, da se bo pridružilo tudi vreme. V poplavi negativnih novic iz teh krajev se najino slabo vreme zdi kot sarkastičen komentar. Je v tuji državi sploh kaj boljšega, kot imeti lokalca za svojega vodnika? Na kavkaška brezpotja do Mesta mrtvih in čez dva prelaza sva imela privilegij biti vodena. Famozno Mesto mrtvih v vasici Dargavs doživlja velike spremembe; zaradi nespametnega vedenja nekaterih obiskovalcev se počasi ne bo več dalo sprehajati med hišami in na nekaj centimetrov opazovati okostij. Verjetno bo zaradi tega napisana kakšna diplomska naloga o temačnem turizmu manj. Primerjavam med Gruzijo in Severno Osetijo - Alanijo, regijo, kjer leži Vladikavkaz in kjer smo obiskali gore, se nisva uspela izogniti. Le kako bi se naj, če pa se podobnosti kar vrstijo. Od pogledov na pokrajino, izgleda domačinov, stila vožnje, kulinarike, … Še največja razlika ob prehodu meje se je ustvarila v kvaliteti cest v prid Rusije.
Ker sva bila malenkost pod časovnim pritiskom deset-dnevne vize, sva tehtala med opcijami, kaj bi do kazahstanske meje še obiskala. Bosta to Grozny in kaspijska obala z Mahačkalo? Morda Soči? Odločila sva se za Volgograd, prizorišče ene najpomembnejših bitk v Drugi svetovni vojni in mesto, ki je nabito z emocijami in zgodovinsko auro. Slučajno sva se tukaj znašla tik pred 9. majem, Dnevom zmage. Cene so se zato malo povišale, gneča je narasla in mesto se je pripravljalo na vsesplošno praznovanje. Kot v Vladikavkazu sva tudi tukaj skoraj ostala odprtih ust, ker urejenosti ruskih mest na takšnem nivoju res nisva pričakovala. Saj veva, da je treba medijska poročanja dandanes vzeti z veliko rezervo, ampak morda kakšen obisk in opisovanje realnega stanja ne bi škodil novinarski objektivnosti. Pa ne bom zdaj o tem … V poplavi rdeče barve in spomenikov Druge svetovne vojne sva našla čas za premnoge parke, ker se je vreme tako popravilo, da sva pristala že v kratkih hlačah. Z mogočno reko Volgo v mislih sva se nato dokončno odločila tudi za potrditev najinega prvotnega načrta v Rusiji in s tem obiska mesta Astrahan. Dodobra sva spoznala pozitivne (urejenost sistema, priročnost, spanje in prevoz v enem, razvejanost omrežja) in negativne (zvit hrbet, cena) strani voženj z vlakom po največji državi na svetu. Kljub trpljenju hrbta in veliki luknji v denarnici naju to ne bo odvrnilo od zaenkrat neizpolnjene želje - Transsibirske železnice.
Hvalospevom Vladikavkaza in Volgograda lahko enostavno priključiva še Astrahan, kjer sva naletela ravno na parado ob Dnevu zmage in s tem v živo doživela ponos in pripadnost Rusov. Navadni ljudje so znova dokazali, da si vsaka država zasluži obisk in našo pozornost. Kljub jezikovni prepreki - POZOR! V desetih dneh sva naletela na vsega štiri angleško govoreče ljudi - se z najino komično ruščino in slovanskimi koreninami daleč pride.
Verjetno vas na koncu vse najbolj zanima še ena stvar, varnost. Niti sekunde se nisva počutila ogrožena. Edini pokazatelj, da se nekaj dogaja, je bilo krajše zasliševanje, pa še to šele ob izstopu iz Rusije v Kazahstan. Dejstvo je, da je treba včasih prilagoditi naše razvajene riti in se za obisk držav, ki niso v skladu z “zahodno” agendo, pač drugače pripraviti. Nama je največje preglavice delalo plačevanje, ker se vsepovsod plačuje s karticami, najine pa niso delale. Imeti zalogo gotovine je torej ključnega pomena, kar je nama, sicer za las, uspelo. Trgovine so polne, ljudje oblečeni (boljše) kot pri nas, parki so pokošeni, otroci se smejijo, javni prevoz obratuje, semaforji delajo in sonce sije.
Zapis končujem ravno, ko za sabo puščamo reflektorje mejne kontrolne točke med Rusijo in Kazahstanom, da se naslednji zapis na sveže začne v mestu Atyrau, na delti reke Ural ob Kaspijskem jezeru. Končno v “Stanih”!
Pot med Zagrebom in Plovdivom, prvim postankom na najini poti, je izjemno meglena, z redkimi vmesnimi prebliski. Sedemnajst ur je vse skupaj trajalo, omenjeni prebliski pa so povezani predvsem z okvarami avtobusa (kar trikrat) in čakanjem na mejah, kjer levji delež prispeva izstop iz Hrvaške. Ker je pot dolga, bila sva pa šele v prvem dnevu, se bom vzdržal komentarjev za dobro svojega mentalnega zdravja.
Plovdiv sva izbrala za nekakšen layover, ker tukaj še nisva bila. Plan je bil, da kar isti večer po prihodu že nadaljujeva pot proti Istanbulu, zato prenočišča nisva rezervirala. Komaj sva sicer zvohala prostor za hrambo prtljage, da sva nekaj uric le dobila iz mesta. Morda zaradi vseh tegob na poti, morda zaradi težav s puščanjem prtljage - od Plovdiva sva pričakovala več. Preden se vsuje val kritik, da je par ur premalo; se ne strinjam, mesto se začuti takoj. Poleg tega sva na poti, ne destinacijsko orientirana.
Pokazatelj, kaj naju, vsaj glede cen, čaka v Istanbulu, je bila že cena avtobusne karte. Za šesturni avtobus do Istanbula sva namreč dala le nekaj evrov manj od prejšnjega, s katerim sva prišla celo pot od Zagreba. Ampak dobro, Istanbul je le Istanbul, ima nek svoj šarm. Šarm, ki je ob zavedanju nove cenovne realnosti začel bledeti. Ob nekem splošnem prepričanju, da je Turčija poceni in, da turška lira pada, se hitro zgodi, da se situacija obrne v neželeno stran. Pred devetimi leti, ko sva nazadnje obiskala največje turško mesto, sva se izgleda razvadila in pričakovanja od takrat vsilila v svoje razmišljanje za tokrat. Ups. Dnevni budget se nama je tukaj nenadejano višal. Kljub temu se nisva pustila motiti in sva peš obdelala glavne turistične znamenitosti, seveda od zunaj, ker vstopnina je nepotreben strošek na enoletnem potovanju, če sva vse to že obiskala. Klasično zgodnjepomladansko muhasto vreme nama ni pokvarilo iskanja kakšnih, za naju, na novo odkritih delov mesta, čeprav nemogoče, pa se vseeno zdi, da so množice turistov še večje in še vedno rastejo. Med knjigami na spletni strani poiščite tisto iz Istanbula, da zdaj tukaj ne izgubljam časa in na dolgo pišem o temi, o kateri sem že.
Zdaj verjetno že ptički čivkajo, da sva sprva planirala obisk Irana, a se zaradi napadov nanj tega lotiva kdaj v prihodnje. Tako sva prilagodila tudi obisk Turčije, ki je namesto planiranih Adane, Gaziantepa in Kurdistana ostala z Istanbulom, devetnajst-urnim avtobusom in Trabzonom. Razen dejstva, da avtobusi na dolgih vožnjah v Turčiji nimajo wc-ja in je nanj treba čakati tudi do pet ur, je vožnja potekala brez posebnosti. Sva se pa zato odločila v Trabzonu poiskati bivanje preko platforme Couchsurfing, ki povezuje popotnike z omejenimi finančnimi sredstvi in gostoljubje domačinov. Ker sem se jaz tega že posluževal kot gostitelj in kot gost, sem zdaj v realnem življenju lahko v to izkušnjo vrgel še Kajo. Izven velikih mest je gostoljubje vseh ljudi itak največje. Kratka vožnja z minibusom naju je ločila do mirnih gričkov okrog Trabzona, ki se zdijo stotine kilometrov vstran. Pričakujem, da bo gostoljubje ljudi zgolj še raslo, bolj se bova oddaljevala od “zahodnega” sveta, nevezano na Couchsurfing. Kaj naj rečem, kar ni že zajeto v videu na Instagramu … Mir in tišina med lešnikovimi nasadi bi lahko bil naslov tega zapisa. Ne smeva si dovoliti, da bi naju tako pozitivne izkušnje razvadile za vnaprej, ampak težko je brzdati navdušenje. Verjetno bo bolj sočno brati o slabših izkušnjah, ki pa si jih kljub temu želiva čim manj. Kot, da bi se na naju lepil Iran sva ravno tukaj, sredi ničesar, spoznala še punco iz Teherana in tako direktno navezala stik za obisk te prelepe države enkrat kasneje. Preden sva odrinila proti gruzijski meji, sva se v Trabzonu spopadala še z enakimi problemi, kar se tiče prtljage, kot v Plovdivu.
Ko je iz plana odpadel Iran, sva iskala alternativo prehodu iz Evrope v Azijo. Na koncu je padla odločitev, da se nama v Gruziji pridružita Katarina in Jure, zato sva črtala vse ostalo in pičila proti eni najinih najljubših držav. Hiter tempo in čudne situacije v prvem tednu so dosegle višek na turško-gruzijski meji, kjer so Kajo v državo spustili s slovensko osebno izkaznico, takoj za njo pa mene ne. Če se vrnem na začetne vrstice tega zapisa - raje se bom zadržal, da Kaja vidi, da zmorem tudi to. Čeprav bi jih najraje raztrgal. Strani v potnem listu se mi zdaj brez potrebe polnijo z žigi držav, kjer to naj ne bi bilo potrebno. Navaditi se bova morala tudi štuklanja različnih tipov prevozov do in od mejnih prehodov in hoje preko kontrolnih točk. Na gruzijski strani sva pričakovala maršrutke do Batumija, ki pa jih začuda nisva našla. Nova pridobitev je linija mestnega avtobusa, ki naju za špukec cene od meje pripelje do mesta. V deževnem Batumiju bova počakala na družbo, se najedla gruzijskih jedi in slabo spala v vlažni sobi. Vse to zavoljo skladanja z najinim dnevnim budgetom. Tudi Gruzijo (pa še Armenijo in Azerbajdžan) sva obiskala devet let nazaj in tudi to knjigo najdete na spletni strani. Zdaj bova lahko primerjala spremembe od takrat. Batumi je postal kičasto turističen in tukaj bom opisovanje mesta zaključil. Že takrat sva obžalovala njegov obisk, zdaj je postalo še manj privlačno. In takrat sva se tolkla po glavi, zakaj nisva raje šla v gore. No, končno je napočil tudi trenutek, da popraviva ta greh. Skupaj s Katarino in Juretom se s postankom za eno noč v Zugdidiju znajdemo v gorskem mestecu Mestia. Že vožnja do tja je dih jemajoča, na čase nevarna in sama po sebi atrakcija. Pred tem pa še večurno čakanje na zapolnitev vseh sedežev na maršrutki. Na prvi pogled je Mestia kot kakšna alpska smučarska vasica, vendar konec aprila, kljub dovolj snega, kot mesto duhov. Na prste ene roke lahko preštejemo odprte gostilne, gostišča in hoteli samevajo, ulice so bolj polne konjskih in kravjih iztrebkov, kot ljudi. Ne vem, zakaj so prišli ostali trije, jaz sem sem želel zaradi znamenitih svanskih stolpov, ki v tem delu Kavkaza, Svanetiju, kraljujejo že tisoč let. Nekdanji obrambni stolpi so zdaj izkoriščeni kot muzeji, prebivališča ali prepuščeni razpadanju. Fotografije pokrajine z njimi v centru pozornosti pa so vse, kar sem si želel. Skoraj vse letne čase smo doživeli v nekaj kratkih dneh na 1500 metrov nadmorske višine. Od pomladnih temperatur in sončne pripeke pa do konkretnega minusa in sneženja. Mogoče se ob naslednjem obisku opogumimo stopiti še na smuči, da ne bomo samo kislo stiskali obraza ob pitju chache in se izogibali kravjim iztrebkom ob pohajkovanju nad Mestio. Ob ugodnejših vremenskih razmerah bi se verjetno odpravili še proti Ushguliju, bojda najvišji stalno naseljeni vasici v Evropi.
S prihodom v gruzijsko prestolnico Tbilisi se prvi zapis najinega potovanja okrog sveta zaključuje. Prepričan sem, da naju čakajo še zanimivejše stvari, ker na hitro obiskati Turčijo in Gruzijo pač ni dovolj zanimivo. V Tbilisiju se za nekaj dni ustaliva, opereva perilo, napolniva baterije in pogledava, kaj bova naprej. Naslednjič se v pisni obliki javiva verjetno že nekje blizu “stanov”. Sveže in bolj ažurne posodobitve pa najdete na najinem Instagramu.
Dolgo se je kuhalo v najinih glavah, potem pa sva dobro leto nazaj končno razgalila svoj plan eden drugemu in zatem še staršem. Uskladila sva se, kolikor se je dalo. To pomeni, da še vedno ne popolnoma, ampak tudi v tem je čar. Zarisala sva si pot po zemljevidih, najprej Azije, nato še Amerike. In pri tem je ostalo, nisva preveč spreminjala, samo počasi sva začela razmišljati o vseh potrebnih zadevah.
Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varstvo dveh razvajenih mačk, ki sta ubežali prehitremu koncu. Kar ne neha jima sekira padati v med. Kaja ju je rešila, potem sva ju razvadila in zdaj se iz stanovanja selita v trinadstropno hišo z dvoriščem. Ne vem, če ne bi kar menjali …
Malo po malo sva guglala informacije, vstopne zahteve, vize, varnostna vprašanja, si po Instagramu in Tik Toku pošiljala navdih za obisk destinacij. Dokler naju ni tik pred resnim začetkom birokratskih priprav pozdravila novica o izraelskem napadu na Iran. Takoj sva staknila glavi in se odločila za alternativo, ki sliši na ime Rusija. Velika škoda, da Irana ne bova obiskala, vsaj tokrat. To verjetno tudi pomeni, da zaradi birokratskih ovir odpade obisk Turkmenistana, ampak tako hitro se ne bova predala. Do centralne Azije bova namesto cik-cak preko Turčije in Irana zavila čez Gruzijo, ki sva jo leta 2017 že obiskala. Ostalo je nekaj nepotešenih želja, zato bova tokrat užila še to. V Gruziji se bova srečala tudi z Matičevo sestro in njenim fantom, da skupaj odkrijemo območje Svanetija in Stalinovo zapuščino.
Butasto je bilo pričakovati, da bo splanirano celo leto; to je praktično nemogoče. Plan in želja je, če nama uspe vse, kot sva si zamislila, bova najsrečnejša na svetu. Zaenkrat sva se srečala z nekaj birokratskimi poleni pod nogami, pričakujeva seveda še trše orehe. Zavestno sva odprla nov profil na socialnih omrežjih, kot se za današnji čas spodobi. Vseeno pa ne bova dovolila, da se pisana beseda popolnoma izgubi, zato bo Matic redno objavljal zapise v obliki popotniškega dnevnika ali kakorkoli to želite poimenovati.
Po silnih pripravah z zavarovanji, pridobivanjem ruske vize, polnjenju potovalne lekarne in pritiskanja na babico, da zakrpa in prilagodi oblačila, sva zdaj pri koncu. Priprav. Prava stvar se bo šele začela. Da pa ne bi mislili, da so priprave vsebovale zgolj naštete naloge, bo morda ob dolgih transportnih etapah čas za kakšen zapis o specifikah pakiranja, dokumentacije in na splošno vpogleda v proces nekoga, ki odrine za eno leto.
Pričakovanja so velika, ampak se počutiva dovolj izkušena, da naju ne bo zaneslo ne v en, ne v drug ekstrem.
Zaenkrat naj bo to dovolj, nekaj nostalgije na te čase priprav bova obujala skozi zapise spotoma.
Sva Kaja in Matic, od začetka leta 2026 mož in žena, prej pa skupaj že skoraj 11 let. “Slučajno” se nama je poklopilo, da bodo medeni tedni postali medeno leto.
Zaradi skupnih želja po odkrivanju sveta sva se končno opogumila, dala odpovedi v svojih službah in se podala na (vsaj) enoletno popotovanje okrog sveta - brez letal! Zadnja trditev je optimistična, vendar bi se najin ogljični odtis preveč povečal, če bi se redno posluževala letalskega prevoza. Ker rada odkrivava predvsem manj obljudene točke sveta, je počasnejša, nenavadnejša in dolgotrajnejša alternativa pač uporaba avtobusov, vlakov, štopanja, koles, pešačenja, gondol, plovil in verjetno še česa. Pot oziroma transport bo ena glavnih točk potovanja. V interesu nama ni kljukanje turističnih destinacij ampak raje spoznavava domačine, jeva ulično hrano in se mučiva na predolgih vožnjah z avtobusi, stiščana med kokoši in vreče riža.
Ker nama je nekaj podobnega na zelniku zraslo že pred korono, sva zadnja leta disciplinirano pritiskala en na drugega, da sva se tudi finančno podkrepila za tak podvig. Kljub temu, da s praznimi žepi to težko speljeva, želiva dokazati, da finančna sredstva niso glavni razlog, da enoletno potovanje lahko uspe. Dandanes, ko imamo polno rit vsega, se želiva pritoževati večinoma zgolj za potrebe sočnega pisanja in vsebine na socialnih omrežjih, za vse ostalo se bova kar sama okronala kot nergača.
Pridružite se nama z branjem dnevnika, pokukajte na interaktivni zemljevid, da odkrijete najino trenutno lokacijo ali preprosto sledite najinim socialnim omrežjem, kjer bosta Kajini žilici za umetnost in marketing našli svoje mesto.
Upava, da boste z nama in, da se za kaj podobnega odločite tudi sami!
Spremljajte naju na socialnih omrežjih, tam sva "Zgodbe s poti"