kdaj? januar 2024
koliko časa? 3 dni
kdo? Kaja in Matic
Povabilu nekdanjega Kajinega sodelavca, doma iz predmestja Barcelone, sva se enkrat pač morala odzvati. Kaja prej še nikoli ni bila tukaj, moj obisk pa je že dobival dolgo in sivo brado. Priznati moram, da me nazaj ni vleklo niti malo. Barcelono enačim z nogometnim klubom rdeče-modrih barv in s kolonami pred Sagrado Familio, od česar mi nobena stvar pretirano ni po godu. Pa mesto sem že videl, predvsem najbolj turistične točke, kot se za srednješolsko ekskurzijo z avtobusom iz Maribora (!) edino spodobi.
Z Ryanairovo bazo na tržaškem letališču sva dobila telesu prijaznejšo varianto priti iz Slovenije v Barcelono. Smešno poceni letalske karte sva potem “not spravila” z manj smešno dragimi last-minute avtobusnimi vozovnicami do Andore.
Kar sva na koncu dobila me je prepričalo, da se bi v Barcelono vrnil še za tretji obisk. Spoiler alert, s Kajo sva se za njen naslednji rojstni dan spet znašla tukaj, takrat za žuranje s prijatelji!
Ni skrivnost, da zadnja leta potujeva z želodcema v mislih. Nič drugače ni bilo tokrat, sva se pa potrudila v dnevne plane stisniti tudi kaj ogledov.
Da izkoristiva kakšen dan dopusta in podaljšava vikend, sva se lepo navadila. Še lepše je, če lahko namesto ležanja na kavču te podaljšane vikende preživiva na kakšnem city breaku, ko jih midva verjetno pravilno imenujeva.
Vsako mesto, ki ima urejen javni prevoz iz letališča, me navduši. Barcelona ponuja za povezavo med mestom in letališčem celó metro. Večkrat dnevno sva izkoriščala dobre povezave, ko pač nisva pešačila in delala po trideset tisoč korakov.
Barcelonino mrežo ulic in cest je super enostavno osvojiti. Hostel sva si rezervirala v predelu Eixample, ki je pravzaprav v samem središču mesta, gledano geografsko. Vse se dogaja tukaj ali v bližini. Znotraj njega je Sagrada Familia, izjemne restavracije, bari, hoteli, hostli, apartmaji in prebivališča domačinov v zgradbah s prelepimi pročelji. Dotika se gotske četrti (Barrio Gotico), kjer je denimo znamenita ulica La Rambla, malo vstran pa slavolok zmage (Arc de Triomf) s Parcom de la Ciutadella in živalskim vrtom.
Ko med pisanjem gledam po zemljevidu se mi zdi, da se naštevanje znamenitosti nikoli ne konča. V dva polna dneva v mestu sva uspela stisniti ogromno, poleg tega sva še jedla kot zmešana. Zimskemu času navkljub sva se sprehodila do Barcelonete, šla v akvarij, osvojila Montjuïc z olimpijskim parkom in stadionom ter za piko na i prebrodila še vzpon na Park Güell. Seveda poleg vseh prej omenjenih vrhuncev. Zdi se, kot da zgolj temperatura daje občutek spreminjanja letnih časov, saj gneča turistov ne pojenja niti pozimi. Ne znam si predstavljati sprehoda po La Rambli ali Parku Güell poleti, mora biti nevzdržno.
Ob obisku vseh teh silnih znamenitosti sva si jemala čas tudi za odkrivanje mediteranske, španske in, predvsem, katalonske kulinarike. Dobra začetna točka je vsekakor Mercat de la Boqueria, tržnica na kateri ne manjka vplivov iz celega sveta, se pa na njej najdejo tudi kotički s čisto iskreno lokalnimi specialitetami. Kaj naj rečem, moja prva ostriga se je zgodila tukaj. Kot da bi en malo trši žnoder pogoltnil je občutek, recimo. Vrhunec visoke kulinarike my ass. Ostali okusi in vonjave so precej bolj vabljivi, se pa marsikdaj zatakne pri tablicah, ki označujejo ceno. Ja, to je realnost turistično oblegane metropole.
Kaj lahko se človeku zgodi, da obstane na tržnici, ker roko na srce, to res ni težko. Želja po okušanju jedi, ki jih tukaj nisva našla je bila pa vseeno tolikšna, da sva nadaljevanje podredila obiskovanju lokalčkov in gostiln vsepovprek. S cremo catalano je Barcelona Kajo kupila za vse večne čase. Laično obrazloženo je to boljša verzija creme bruleeja z nekaj dodatnimi brcami cimeta. Po nekajminutnem čakanju sva se končno uspela stisniti v znamenito gostilno Granja M. Viader, kjer poleg creme catalane strežejo tudi nekatere preostale prepoznavne jedi, midva sva naročilu dodala še churrose in lokalno čokoladno mleko Cacaolat.
Zaokrožiti sprehod po Barceloni v neko logično celoto je skoraj misija nemogoče. Če ste že na La Rambli in na trgu Plaça de Catalunya, potem se lahko odločite zaiti v kakšen muzej, raziskovati Gaudijevo zapuščino ali pot nadaljevati na grič Montjuïc, kot sva to storila midva. Pot do vrha sicer ni pretirano težka, sploh pozimi, ko vročina ne nagaja. In, če si pomagate z zobato železnico, ki je del metro sistema. Se pa peš vleče. Če vreme dopušča, razgled na Barcelono poplača trud. Športni fanatiki pa lahko na svoj račun pridete z olimpijskim kompleksom iz leta 1992, ko je Barcelona gostila poletne olimpijske igre. Olimpijski stadion Lluís Companys je v času najinega obiska gostil tudi FC Barcelono, ki je svoj Camp Nou ravno obnavljala. Vstop vanj je brezplačen, v njegovi bližini pa se da občasno pokukati tudi do dvorane Palau Sant Jordi. Cel Montjuïc je postlan tudi s številnimi zeleni površinami, zato najti mesta za počitek ni bilo težko. Iz druge strani se da priti nanj tudi iz velikega krožišča na Plaça d'Espanya mimo sejmišča in proti Narodnemu muzeju Katalonije. Čeprav mislim, da je slednja pot celo primarna za večino obiskovalcev …
Čas v Barceloni mineva hitro, ker je na vsakem kotičku nekaj zanimivega. Na drugo stran mesta se z izjemno hostla sploh še nisva fokusirala. Namena vstopiti v Sagrado Familio že v štartu nisva imela, nekaj fotografskih vložkov od zunaj nama je bilo dovolj. Nekdanja arena za bikoborbe La Monumental je v bližini in se nad delom mesta, kjer leži, bohoti kot Yao Ming nad Nateom Robinsonom. Obilica parkov je ena najsvetlejših točk mesta, vsaj čez dan. Zvečer se odprejo še svetlejše točke v obliki tapasbarov in lokalov z glasbo. Splošno znano in resnično je, da se Španci večerje in posledično ostalih opravkov po večerji lotijo precej pozno. Preden sva se s Fidelom, nekdanjim Kajinim sodelavcem, dobila na dogovorjenem mestu, sva torej imela čas še nekaj pojesti in videti.
Začela sva z opečenim kruhkom, ki sva ga obogatila s česnom in speštanim paradižnikom (pa amb tomàquet), nadaljevala s kalamari, siri, iberskim pršutom (jamón ibérico) in paello ter zaključila s cremo catalano.
Dovolj okrepčana sva še našla moč tako za obisk Gaudijeve mojstrovine, ki sliši na ime Park Güell, kot plaže Barceloneta in bližnjega akvarija, da sva malo popestrila sicer hoje in hrane poln city break. Zapis je tudi že zdavnaj izgubil zavedanje, kdaj se je kaj dogajalo, zato skakljanje med dnevi ni izključeno. Vsega naštetega absolutno ni mogoče obdelati v enem dnevu, razen če trenirate za maraton.Itak, da sem Barceloni kot mestu delal krivico zaradi nogometnega kluba, ki mi gre na živce. Park Güell sva na srečo uspela ujeti ob pravem času, kajti dobiti vstopnico dejansko ni tako enostavno, kot se morda zdi. Preko platforme booking.com sva našla promocijsko ponudbo za dve vstopnici, ki pa sta bili veljavni zgolj za vnaprej izbran termin. Tako sva se pridružila množicam, ki so drle proti vhodom parka. Urejenost in bogatost vegetacije je skladna s slovesom, pogledi iz ploščadi tudi. Za najlepšo izkušnjo pa ob čakanju na sončni zahod poskrbijo papige, ki so svoj dom našle v palmah okrog najbolj bučnega dela parka.Barceloneta ni nič posebnega, mestna peščena plaža z veliko ljudmi, pač. Za sprehod fajn, če slučajno ne boste imeli dovolj hoje sem in tja po Barceloni.Končno sva dočakala to obljubljeno večerno dogajanje z lokalcem. To priporočava vsakemu, če le imate možnost. Saj internet prenese vse, ampak najti točke, ki z lokalnimi cenami in kvalitetnimi sestavinami gostijo domačine - to je tisto pravo!
Fidel si je za naju vzel cel večer. Sicer je precej netipičen Španec, ali Katalonec, če hočete, vendar sva z njim vseeno dobila veliko prednost pred obiskovalci, ki možnosti pohajkovanja z lokalcem nimajo. Prijazno se je na vrhu seznama znašel tapas bar v bližini najinega hostla. Iti tja ob desetih zvečer je nam nepredstavljivo. Ponavadi se ob takšnih urah spravljamo že k pitju, če je vikend, sicer pa že k spanju. Tukaj, na jugu, je mindset drugačen. Čas teče počasneje, manj je sekirancije in več uživanja.
Tapas bari so si med seboj pravzaprav zelo podobni. Ideja je enaka, klientela podobna in ponudba tudi. Od striktno katalonskih in španskih, do mediteranskih in fusion jedi. Ker je to bil najin prvi obisk ene izmed takšnih institucij, sem pa naju je vodil domačin, je bil pritisk, kaj vzeti, toliko večji. Večinoma sva mu prepustila, da se je v prehitri katalonščini na dolgo in široko zmenil z natakarico. Zabičala sva mu samo, da hočeva sir! In potem je začelo prihajati iz kuhinje na mizo. Od piva in vina smo bili že malenkost omotični, zato je bil to pravi trenutek. Krožnički s siri, chorizom, pršutom, olivami in precej neznanimi zadevami so polnili najprej mizo, potem še naše želodce. Verjamem, da je ideja vsega tega, da se začaran krog pitja in jedenja nikoli ne konča. Si žejen? Spij nekaj. Postaneš lačen? Pikni nekaj. In tako naprej, saj vemo, o čem je govora.
Čez eno leto, ko smo se v večjem številu vrnili v Barcelono, smo bili priča še boljši izkušnji. Fidel je svojo nalogo takrat opravil še bolje. Na meniju so bili namreč tudi polži, nekaj zelo tipično katalonskega. Predvsem pa drugačnega od korejske polžje izkušnje. Oba obiska teh preprostih obcestnih lokalčkov, ki prevelike količine alkohola zavirajo z dobrimi grižljaji, sta mi v misli zacementirali prepričanje, da je to nekaj, zaradi česar je vredno priti v Barcelono. Mogoče celo kot glavni razlog.
ANDORA
Navijati uro pred četrto zjutraj v hostlu me vedno spravi v neprijeten položaj. Ostali bi sigurno še radi spali. Eni od njih so se komaj ulegli, drugi svoje noči še niso niti končali. Ampak tako je, jaz jih zbudim z budilko, oni mene ponavadi s smrčanjem.
Na postajo Sants sva hitela zelo zgodaj zjutraj. Ujeti sva morala le dan prej rezerviran Flixbus do Andore in nazaj, ki naju je na osebo stal 2,5x več, kot povratne letalske karte. Je za razmisliti, ne? Družbo na, čez vikend, celo noč odprtem metroju so nama delali le redki trezni in naspani ljudje, ostali so se borili priti domov v ravno dovolj dobrem stanju, da niso potrebovali pomoči. Da ne bo pomote, Flixbus ni edini ponudnik. Je pa bil, kljub norim zneskom, še vedno najugodnejši med tremi ali štirimi konkurenti.
Škoda se nama je zdelo izpustiti priložnost obiskati Andoro, ki je od Barcelone oddaljena zgolj okrog dvesto kilometrov, odvisno od izbrane poti. Ko se je dan šele prebujal, sva velik kos poti na zelenem avtobusu že prebrodila. Gneče ni bilo ne na avtobusu, ne na cestah. Katalonska pokrajina in vzpenjanje v Pireneje se v jutranji svetlobi z malo meglice in svetleče zamrznjenih cest lepo podata k idejni zasnovi tega dnevnega izleta. Morda ideja za kdaj drugič, da se lotiva tudi teh hribov, dolin in narodnih parkov okrog Pirenejev.
Bogata in zanimiva zgodovina Andore se morda začne že z mestecem La Seu d'Urgell, saj se tukajšnji škof ponaša z nazivom so-kneza Andore, skupaj z aktualnim francoskim predsednikom. Tako je, kot kneževina brez kneza, razdeljena že od samega rojstva države ob koncu 13. stoletja. Izjemno zanimiva in nedvomno unikatna zadeva v sodobnem svetu.
Mogoče o tem in še čem kdaj drugič, midva se namreč nisva prišla naslajati nad zgodovino in političnim sistemom. Pravzaprav nisva niti vedela, kaj želiva. O Andori pred obiskom nisem vedel kaj dosti. Ena najmanjših držav v Evropi, stisnjena med Španijo in Francijo v Pirenejih. Poznal sem tudi smučarsko središče Soldeu in njeno zastavo, pa še, da je prestolnica Andorra la Vella. Tukaj se je znanje iz glave bolj kot ne končalo. Reči si “zakaj pa ne?” je itak vedno dobra ideja in s tem v mislih sva sem prišla tudi midva. Fidel nama je namignil, da vsake toliko prihajajo v Andoro po alkohol in cigarete. Zaradi ugodnih davkov, kakopak. In res, glavno mesto je skoraj ena sama široka ulica s trgovinami in restavracijami. Korzo ali promenada, Čopova ali Knez Mihailova. Kakorkoli bi to v prenesenem pomenu poimenovali, dejstvo je, da je potrošniška meka, vsaj navzven. Dragi avti, drage ure, parfumi, ni da ni. Cela ulica se blešči in daje vedeti o svoji pomembnosti. Še najboljši del mesta je peš pot ob reki La Valira, ki pelje tudi skozi kakšen park ali dva in sredi doline omogoča lepe poglede na okoliške vrhove. Kljub zimskemu času in renomeju smučarske destinacije je bilo snega le za vzorec, pa še to le na prej omenjenih vrhovih. Apartmajska naselja in hoteli so bolj kot ne samevali, znamenite terme so izgledale edine z nekaj turisti. Njihov infinity pool nad reko pa tudi šklocne vsak mimoidoči.
Stari del mesta, smešno dvignjen in dosegljiv z dvigalom, kot je recimo navada tudi v San Marinu, je majhen in zgolj provizoričen. Nekaj nočnih klubov, restavracij, hotelčkov in trgovinic s spominki dela družbo prenovljenim stavbam, da se lahko dobi občutek sprehajanja po kakšni alpski vasici. Če bi iz kakšnega zvočnika zaslišal Konečnikove Borovničke bi me še prijelo, da obujem pancerje in grem v lov na snežne zaplate.
Stika z andorsko kuhinjo nisva imela, naletela namreč nisva na nobeno andorsko restavracijo, če ta sploh obstaja. Malo sva pogledala v kakšno pekarno in po stalažah bencinske črpalke, da sva našla kakšen lokalni snack. Za silo je bilo. Pretiranega navdušenja nad obiskom Andore na koncu seveda ni bilo. Nisva prišla smučat, niti zapravljat bajnih denarcev. Bolela naju je porabljena vsota za pot med Barcelono in Andoro, ker sva pričakovala morda vseeno malenkost več, čeprav sva trdila, da sva brez pričakovanj. Že malo snega bi to obrnilo v drugo smer. Obiskati Andoro na kakšnem pirenejskem roadtripu bi bila boljša ideja. Namensko priti sem pa raje prepustite zapravljalcem in smučarjem.
Presenečen bom, če se še kdaj znajdem v tej državi. Kljub mejni kontroli v obe smeri nisem dobil niti žiga v potni list!
Po odhodu iz Andore nama je ostalo le še nekaj ur v Barceloni. En pho za na pot sva si še zaslužila, potem pa oprtala nahrbtnike in pičila na letališče čakati letalo nazaj domov.
Strniti misli po tako kratkem city breaku ni mačji kašelj. Zdi se mi, da sem že skozi zapis lepo nakazal, katere so bile pozitivne in katere malo manj pozitivne stvari. Razlika med obema destinacijama je več kot zgolj površinska. Kako tudi ne bi bila, če si tudi zelo različni.
Neobiskanih evropskih držav tako počasi zmanjkuje, nekaj si bo treba pustiti še za stara leta. Z novimi izzivi se verjetno oddaljujeva od tega dela Evrope, čeprav so španska mesta nenormalno privlačna za krajše, vikend izlete. Pri tem pomagajo vabljive cene letalskih kart in tržaško letališče.