Vedno se nama dogaja, da prvotno planiran prevoz z vlakom zamenjava za cenejšo alternativo, avtobus. Mali milijon ponudnikov se tepe za potnike, ki imajo idejo potovati po otoku brez avta. Ni važno, če so to prevozi med izključno irskimi mesti ali sežejo preko meje. Meje, ki je z izjemo spremembe prometnih znakov niti ne opazimo, vsaj ne na avtocesti. Za kaj takega ni potreben niti internet. Shuttli do letališča, ekspresne linije do večjih mest in turističnih destinacij imajo privilegij v obliki svojih avtobusnih postaj, nedaleč od centra Dublina. Kot gobe po dežju rastejo kartonske stojnice in pripadajoči panoji, ki vabijo enkrat na sightseeing tour z doubledeckerjem, drugič na Moherske klife. Med poplavo vseh omenjenih pa nekaj ponudnikov oglašuje tudi prevoz med Dublinom in Belfastom, torej obema glavnima mestoma. Midva sva se na pot odpravila s tistim cenejšim, ki se na poti ustavi še dvakrat.

Ne bom se spuščal v zgodovino konfliktov med katoliki na irski in protestanti na severnoirski strani. Zdi se mi, da to sodi v predalček splošne razgledanosti. Kot ob vsakem nestrinjanju, vsaki vojni, je tudi tukaj srž problema bizaren - vera.

Obisk Dublina nama je krojilo vreme. Močno sva upala, da bo zgodba severneje drugačna. Bilo je malenkost bolje. In še bolje, kar se tiče predhodnih pričakovanj. Belfast naju je namreč pozitivno presenetil.

Podobnosti med Belfastom in Dublinom obstajajo. Se pa zdi, da so veliko bolj očitne razlike. Po avtocesti ju loči zgolj približno toliko, kot Maribor in Postojno, vreme je podobno, arhitektura tudi. Se pa stvari začnejo razdvajati v kulturi, zgodovini in stvareh, ki jih z besedami težko opišem. Občutek biti tam, pač.

Težko si zamislim, da kdo od vas ne pozna Titanika. Če je to velika ljubezen zaradi Spielbergovega filma, navdušenost nad prvotnim Atlanticom iz leta 1929 ali pa le goli interes nad katastrofo, je Belfast drugo najboljše mesto za takšne vrste nostalgijo. Na prvo mesto bi postavil lokacijo, kjer se je potopil, ampak vemo, kaj se je tam zgodilo ob zadnjem globokomorskem obisku … Severnoirska prestolnica je dom Titanikovemu muzeju. Je eden redkih, ki sva ga s Kajo obiskala nasploh in edini tokrat. V njem so fotografije, video in avdio posnetki, zgodovinska dejstva, časopisni članki, pričevanja preživelih, specifike gradnje ladje, otroški kotiček in “vlakec smrti”, ki te popelje skozi fatalen dogodek na interaktivni način. Pred zgradbo muzeja, ki želi z obliko spominjati na Titanikov premec, je tudi suh dock, spremenjen v velik, trgu podoben prostor, kjer v zadnjem času prirejajo elektronsko obarvane glasbene dogodke. Na prvo žogo bi lahko trdili, da je to najpomembnejša turistična znamenitost mesta, ampak ni.

Spet sva se poslužila Free Walking Toura, tokrat tematsko obarvanega z obema stranema konflikta, okrog katerega se itak vse vrti. Ko smo predelali to travmatično preteklost, je vodenje postalo nezanimivo in naju prisililo v predčasni odhod po svoje. Zdelo se mi je, da je Belfast mesto, kjer je nekaj strahospoštovanja dobrodošlega. Mogoče zaradi zgodovinskega konfliktnega naboja, vremena, arhitekture, ljudi ali vsega skupaj. Slednje je verjetno najbolj logično. Prav nama je prišlo, da je bilo prisotne nekaj nervoze ob raziskovanju mesta, sploh, ko se je stemnilo. Se pa v takšnih situacijah počutim bolje kot v domnevno turistom prijaznejših mestih, kamor pomotoma uvrščamo na primer London ali Pariz. Pomagalo nama je tudi dejstvo, da sva bivala v hostlu v nekem random predelu mesta, kjer sva šokirano odkrila tudi (do sedaj še vedno) najboljšo indijsko restavracijo. Naslednji dan sva se morala prav prisiliti, da nisva ponovno zavila tja, ampak v odlično turško restavracijo za črpalko. Zdi se mi, kot da opisujem neko eksotično mesto, pa govorimo o Združenem kraljestvu, eni najrazvitejših držav v Evropi. Belfastu v čast bom izjavil tudi, da mi je bilo to mesto bolj všeč, kot Dublin.

Za pravi razlog za obisk Severne Irske sva si morala pustiti en cel dan. Ojačala sva se z irskim zajtrkom, ki se je meni zdel identičen angleškemu. Neka razlika sigurno obstaja, takrat za to razmišljanje ni bilo časa. Ta močan obrok me je držal pokonci vse do večera, kljub polnemu dnevu pohajkovanja. Cilj je bil skoraj čisto na severu Severne Irske. Izpolnitev otroke želje z obiskom Velikanove poti (Giant’s Causeway) se mi je ta dan izpolnila. Tudi Kaja pravi, da si je to od nekdaj želela; kot pri meni, se je tudi njej želja porodila pri igrici Moje prvo čudovito raziskovanje sveta, ki smo jo imeli čast igrati in se obenem izobraževati konec devetdesetih. Kot neke orgle stojijo na obali, se dvigujejo in s svojo nenaravno obliko ostajajo nerešljiva uganka že stoletja. Kot ponavadi, sva bila brez lastnega prevoza in primorana najti alternativo v javnem prevozu. Pravzaprav se je izkazalo, da nama najbolj ustreza vnaprej izdelan dnevni izlet, ki ga je ponujal hostel. Z avtobusom s harmoniko se nas je nekaj deset odpeljalo iz Belfasta ob obali proti severu. Voznik je odigral tudi vlogo vodiča. Z naglavnim mikrofonom si je pomagal stresati dejstva, šale in opozorila. Postaje so bile tri; mestece Carrickfergus in njegov grad, Velikanova pot ter drevored Dark hedges, ki je zaslovel z Igro prestolov.

Carrickfergus je bilo nama popolnoma neznano mesto, njegov grad še bolj. Izgleda je za domačine veliko pomembnejše. Za nas pač še en grad. Po slikoviti obalni cesti smo se potem cijazili od vasice do vasice. Če imaš tukaj svoj avto, se ti morajo res cediti sline! Zeleno in namočeno pokrajino požiraš z očmi, priložnosti za ustavljanje je nešteto. Vsem nam na avtobusu je po glavi sicer hodila zgolj Velikanova pot. Kot se za turistično znamenitost takšnega slovesa spodobi, je na voljo ogromno parkirnih mest, hotel, gostilne, bari, muzej, stranišča, … Nekaj hoje obiskovalce vseeno loči do znamenitih skal. Tam se pa začne iskanje pravih kadrov, kar pomeni nastavljanje in hitenje, da je na fotki čim manj ljudi. Poleg tega je treba paziti, da te razburkano morje ne poškropi ali še huje, vzame s seboj. Otroške sanje doživete!

Med potjo nazaj smo se za sončni zahod prikladno ustavili še na posestvu v bližini znamenitega drevoreda Dark hedges. Takrat še v polnem obsegu, kajti slišal sem, da so od takrat nekaj dreves že posekali. Tukaj sva bila tudi pred najinim prvim ogledom Igre prestolov, zato nama je to bil zgolj postanek na poti do Belfasta in nič več. Za fotofanatike in ljubitelje fantazijskega sveta je pa to (bila) prava meka.